Objavljamo odlomke iz pogovora z jezuitom p. dr. Ivanom Platovnjakom, profesorjem za duhovnost na Teološki fakulteti in duhovnim spremljevalcem, ki skupaj s Sonjo Pungertnik vodi Šolo odpuščanja v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani, o odpuščanju. Celoten pogovor je objavljen v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje 2/2014 (Kako daleč odpustiti?).



Jezus pravi, da je treba odpustiti 77-krat 7-krat. Je to človeško sploh mogoče?
Mnogi svetniki pravijo, da je odpuščanje največji čudež. Odpuščanje je nekaj najbolj božjega. Kaj vse nam Bog odpušča! Potem ko Jezus Petra spodbudi, da odpušča »77-krat 7-krat«, pove priliko o gospodarju, ki služabniku odpusti ves dolg, pa se služabnik niti ne zaveda, da je bil ta dolg tako velik, da ga sam nikoli ne bi zmogel poplačati ... A ta isti služabnik svojemu služabniku ni sposoben odpustiti niti zaslužka enega samega dne!

Z božje strani ni nikoli konec odpuščanja, zato naj bi bila takšna tudi naša drža. To pa ne pomeni, da lahko odpuščam takoj in iz svoje moči zgolj zato, ker sem se odločil, da bom odpustil. Odpuščanje je proces, v katerem vstopam v božjo držo ljubezni, odpuščanja in dopustim Bogu, da v meni odpušča tudi drugim.

Ali odpustiti pomeni tudi pozabiti?
Mnogi mislijo: če bodo odpustili, morajo tudi pozabiti, zanikati ali opravičiti, kar jim je drugi naredil. To je seveda nemogoče in tudi ni prav, še posebej tam, kjer so zelo ranjeni odnosi, npr. pri razvezi, zlorabi otrok. Pozaba je beg od procesa odpuščanja. Čas sicer ublaži najhujšo bolečino, a rana se ne celi in izbruhne v odnosih z drugimi. Rana ostane, ti pa več ne veš, kaj bi moral odpustiti.

Je odpuščanje bolj božje kot človeško delo? Ali sodi na področje duhovnosti ali duševnosti?
Oboje je zelo prepleteno. Gotovo bi bilo veliko laže, če bi imeli zgolj razum, če ne bi bilo vpetih čustev in telesa, kamor se vpiše vse, kar se zgodi. Zato je proces odpuščanja toliko daljši, ker se mora očistiti tudi čustveni in telesni spomin. A ne gre brez tega, da svojo bolečino izročam tudi v molitvi in spovedi, da prosim za milost osvoboditve tudi od zvezanosti z grehom, zlom. Ko se namreč odločim za maščevanje – in to se lahko zgodi zelo hitro, včasih že podzavestno, ker je naravna reakcija, da želim tistemu, ki me rani, povzročiti podobne bolečine – se odprem zlu. In ko se odprem zlu, vstopim pravzaprav v duhovno stvarnost, kjer lahko osvobaja le Bog, ki vzame to zlo nase.

Odpuščanje ni proces, skozi katerega mora tisti, ki mi je povzročil krivico, ampak je proces, v katerega stopam sam. Odpuščanje ne pomeni, da delam nekaj za drugega, ampak je največji dar, ki ga lahko prejmem in ga lahko po božji milosti podarim še drugemu. Ni božja zapoved, ampak je božje povabilo, da spet zaživim svobodo božjega otroštva. Da sem lahko to, kar sem. Da smem z veseljem gledati v prihodnost, ki jo ima Bog zame. Bog ne želi, da bi bil notranje razbit, razklan, uničen, v stalnem nemiru. Če se odločim, da ne bom odpustil, se pravzaprav odločim za nenehno življenje v peklu, ki pomeni, da sem prekinil odnose, da sem se osamil, zaprl.
Začetek procesa odpuščanja je v tem, da si upam priznati svoje neodpuščanje in se odpovem maščevanju, ker naj bi bil kot žrtev do njega upravičen.


Kaj lahko najprej naredimo za zdravljenje rane? Ali tudi za odpuščanje velja, da lahko zdravimo le to, kar »diagnosticiramo«?
Pomembno je, da si priznam, kaj se je zgodilo (da sem recimo izgubil dobro ime, sredstva, varnost v življenju …), kar je težko, ker se zopet prebudijo spomini in z njimi čustva (jeza, sram …), zopet se hoče pojaviti maščevanje. Zato je nujno, da se v te svoje zagnojene rane oziram skupaj z Jezusom in s človekom (spremljevalcem), ki me sprejema ter ne glede na vse še vedno ceni in ljubi in ki mu lahko izrazim ves svoj sram. Ta človek je podoba Boga, ki me sočutno posluša, tako da laže sprejmem svojo zgodbo.

Pomaga tudi, če lahko vse to delim s človekom, ki me je ranil. Takrat je odpuščanje tudi lažje in temeljitejše. Za to pa moram najprej v molitvi prositi za posebno milost. Pogovor je mogoč le tedaj, kadar si ta človek upa priznati, da mi je storil krivico, to obžaluje in se odpove temu, da bi še kdaj enako ravnal z menoj. Če gre za to, da bi se z nekom spravil, z njim nadaljeval skupno življenje, mora tudi on vstopiti v proces prečiščevanja, zavedanja, kaj in zakaj mi je povzročil ali povzroča in da mora spremeniti svoj način življenja. Odpuščanje mu daje možnost, da to spremeni in zaživi. Včasih pa se seveda ne da pogovoriti, ker je ta človek zakrknjen ali je že mrtev. Ni tudi nujno, da odpuščanju sledi obnovitev odnosa. Mnoge je strah, da bi obnovili odnose, ki so jim prizadeli toliko bolečin. Tudi Bog nas ne sili, da moramo graditi odnos, če to ni mogoče.

Pa še nekaj je zelo pomembno: moja rana, prizadetost je običajno še večja, ker mislim, da sem bil v celoti osramočen. A prizadet je bil le del mene, zgubil sem npr. sredstva, nisem pa izgubil življenja; ali zgubil sem enega prijatelja, ne vseh. Nevarno je tudi, da vse posledice v svojem življenju pripisujem neki krivici. Niso vsega krivi npr. starši. Tudi sam sem odgovoren in imam možnosti, da skozi vse to, kar se mi je zgodilo, zaživim bolj kakovostno življenje.

Pogovarjala se je
Darja Šneberger Brežnik

Celoten pogovor je objavljen v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje 2/2014 Kako daleč odpustiti?