Z ruske strani je slišati več groženj z napadi tudi izven meja njene zahodne sosede. Tri države, med njimi dve članici Evropske unije – Bolgarija, Romunija in Črna gora so si z zaprtjem zračnega prostora in preprečitvijo obiska ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova v Srbiji nakopale grožnje kremeljskega režima. Direktor ruske vesoljske agencije Dmitrij Rogozin je zagrozil z izstrelitvijo »sarmata« - rusko medcelinsko balistično raketo. Potezo treh držav so za »sovražno dejanje« označili tudi v Kremlju.

Že pred tem je Vladimir Putin grozil z napadi novih ciljev, če bodo zahodne države Kijevu dobavile orožje dolgega dosega. Britanskih oblasti to sicer ni ustavilo in so ukrajinskim silam že obljubile pomoč v obrambi tudi z raketnimi sistemi dolgega dosega.

Da Putinovi apetiti segajo prek zasedbe ukrajinskega ozemlja, je prepričana nekdanja ukrajinska premierka Julija Timošenko. »Vodi ga ideja o zgodovinskem poslanstvu, ustvariti želi imperij. To je njegov cilj,« je dejala v pogovoru za včerajšnjo izdajo britanskega The Guardian. Po njenih navedbah »hladen in krut« Putin, s katerim se je večkrat srečala, cilja na prevzem Belorusije, Moldavije in Gruzije ter vzpostavitev nadzora v srednji in vzhodni Evropi. Da se Putinov aparat ne bo ustavil sam od sebe in da groženj ne gre podcenjevati, ocenjuje tudi naš sogovornik Aleš Maver.

Kako daleč Rusija še lahko gre in kaj to pomeni za varnost v svetu?

Letošnji 24. februar nas je naučil, da ni pri Putinovem režimu mogoče ničesar izključiti. Z napadom na Ukrajino je namreč dokončno zapustil polje racionalnega. Opraviti imamo s sorazmerno ozko skupino s sovjetsko dediščino globoko prežetih ljudi, za katere je značilna tipično sovjetoidna mešanica megalomanije oziroma bolestne želje po obnovi sovjetske moči in ravno tako bolestne maščevalnosti. Ta druga komponenta izhaja iz globinskega pomanjkanja samozavesti, ki pa je posledica zavedanja, da je v sovjetoidnem režimu na dnu vse laž. Zato je treba v javnosti to laž braniti z vsemi sredstvi, obenem pa je nosilce režima vseskozi strah, da bo njihova laž javno razkrinkana.

Letošnji 24. februar nas je naučil, da ni pri Putinovem režimu mogoče ničesar izključiti.

Zato je bil za tipičnega sovjetoidnega aparatčika, kakršen je Sergej Lavrov, onemogočen obisk Srbije hud udarec, ki lahko za sabo res potegne kak maščevalni ukrep. Že prej se je Putinov režim obnašal kot razvajen, cmerav otrok, ki mora kar naprej opozarjati nase, da si okrepi samozavest. Ko je bil Biden na Poljskem, so napadli bližnji zahod Ukrajine, ko se je Ursula von der Leyen z vlakom potovala v Kijev, so nase opozorili z napadom na železniško postajo v Kramatorsku, ko je bil Charles Michel v Odesi, so izvršili napad tam. Vse to so vojaško nepomembni in nezreli koraki, ki izvirajo iz globoke negotovosti nosilcev režima.

Ampak ravno njihova negotovost, posledica praznine sovjetskih vzorcev, je trenutno velika grožnja stabilnosti v Evropi in svetu. Ne vem, ali je mogoče to grožnjo odpraviti brez zamenjave režima v Kremlju, kar pa je seveda še vedno zelo odmaknjeno. Prva žrtev te sovjetoidne mešanice pa je seveda sama Rusija, saj si jo je klika drugo- in tretjerazrednih kagebejevcev v zadnjih dvajsetih letih popolnoma podredila. Podredila si jo je z obljubo, da bo obnovila izgubljeno rusko veličino. S popolnoma enako obljubo si je v tridesetih letih podobna klika zakompleksanih rasistov podredila Nemčijo. Tragika obeh položajev je, da so ogromni človeški, kulturni in gospodarski viri velikih držav pristali v rokah popolnoma neprimernih ljudi.

Aleš Maver: Letošnji 24. februar nas je naučil, da ni pri Putinovem režimu mogoče ničesar izključiti. FOTO: Tatjana Splichal

Ali je ogrožena tudi Slovenija?

Slovenija je lahko dvakratno ogrožena. Najprej bolestna maščevalnost sovjetoidnih samodržcev težko pozabi jasno slovensko stališče do vojne v Ukrajini že od vsega začetka. Težko bi rekli, da je bilo uničenje slovenskega konzulata v Harkivu čisto naključno. Kako deluje sovjetoidna maščevalnost, je bilo zelo dobro mogoče opazovati ob obračunu beloruskega diktatorja Aleksandra Lukašenke z opozicijo od leta 2020 naprej. Profil Putina in večine nosilcev njegova režima je popolnoma enak, gre za sovjetske funkcionarje iz druge ali tretje vrste. Druga, širša oblika ogroženosti pa je jasna želja Putinovega režima po temeljiti spremembi razmerij v Evropi. Njegov končni cilj je zavrteti čas nazaj pred Gorbačovovo perestrojko, ki jo ti ljudje seveda dojemajo kot veliko napako. To je Putin v svojem »preroškem« govoru 21. februarja letos tudi zelo jasno povedal.

Njegov končni cilj je zavrteti čas nazaj pred Gorbačovovo perestrojko, ki jo ti ljudje seveda dojemajo kot veliko napako.

Zato politika »prilagajanja« na slovenski ali zahodni strani ni nikakršna rešitev, kot ni bila v Hitlerjevem primeru. Iz naših foteljev se morda zdi, da bi ukrajinska odpoved Donbasu (in Krimu) lahko odprla pot k rešitvi. A to bi megalomanijo sovjetoidov v Kremlju še bolj podžgalo in čez nekaj let bi se skušali polastiti dodatnih delov ukrajinskega ozemlja. Če bi po kakšnem naključju osvojili celotno Ukrajino, to ne bi bila zadnja postaja, sledile bi nove žrtve, Moldavija, Gruzija, Latvija, nazadnje Poljska in morda tudi Slovenija, kot se tudi Hitlerjeva "turneja po Evropi" ni nikoli ustavila, dokler ni bila ustavljena. Zato se Ukrajinci dejansko borijo tudi za nas in si zaslužijo vso podporo Slovenije.

Kako lahko razumemo pozicijo Srbije v odnosu do Rusije in EU? Srbska državna televizija je objavila dokument, ki razkriva zahtevo Evropskega parlamenta, naj se dokončno opredeli, ali želi vstopiti v EU.

Srbija res ni v lahkem položaju. Eno je seveda osebna politika Aleksandra Vučića, ki mu je Putin najbrž vzor in si želi v Srbiji zgraditi podoben avtokratski režim, pri čemer si hrbet kot še kak politik iz polpreteklosti ali sedanjosti krije z domnevnim glasnim proevropskim stališčem, zaradi česar mu na zahodu pogosto pogledajo skozi prste, tudi ko je recimo iz parlamenta izločil opozicijo. Drugo pa je zgodovinska navezanost Srbov na matjuško Rusijo, ki ima globoke zgodovinske temelje. Carska Rusija je dejansko odigrala pozitivno vlogo v srbski zgodovini, ko je Srbe podpirala v upiranju Osmanom, v vzpostavljanju srbske državne tvorbe, tudi med balkanskimi vojnami in med prvo svetovno vojno. Vendar je bistvena razlika med to rusko politiko, ki je bila v osnovi tudi avtokratska, in med sedanjim sovjetoidnim režimom v tem, da je bilo v času carske Rusije veliko več prostora za notranjo avtonomijo zaveznikov.

Srbija bo, če bo nadaljevala s kritjem hrbta Rusiji, nazadnje pristala v vlogi koristnega pomagača, ki se ga po uporabi zavrže.

Poleg tega Srbija od Putina ne bo dobila tistega, kar morda pričakuje, da ji bo pomagal razvozlati kosovski vozel. Tu je bila ruska podpora že doslej precej neučinkovita, jasno pa je tudi, da je Putin pripravljen takoj žrtvovati Kosovo, če bi lahko na podlagi tega zgleda legaliziral svojo okupacijo delov Ukrajine. Zato mislim, da bo Srbija, če bo nadaljevala s kritjem hrbta Rusiji, nazadnje pristala v vlogi koristnega pomagača, ki se ga po uporabi zavrže. Vendar zgodovine globoke povezanosti seveda ni mogoče pozabiti čez noč. Je pa zanimivo, da se ta proces ravnokar odvija v Bolgariji, ki je bila Rusiji zgodovinsko hvaležna podobno kot Srbija. In se je odvil po letu 1948 in dokončno po letu 1968 na Češkem, kjer je bilo očaranosti nad Rusi ob sovjetskih tankih hipoma konec.