FOTO: Pexels.


Vprašanje bralca:

Ob 100. obletnici rojstva nadškofa Šuštarja mi pred oči stopa boleča razdeljenost naše družbe. Vem, da si je pokojni nadškof zelo prizadeval za dialog in medsebojno spoštovanje. Sprašujem se, kakšen nasvet bi nam dal danes, ko nerazdeljenost marsikje že meji na sovraštvo. Kaj predvsem lahko naredimo mi kristjani?

Odgovarja: Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof

Vaše vprašanje izraža željo in voljo usmerjati svoj pogled v sonce, v dobro in lepo, kot je rad poudarjal nadškof Šuštar, kajti samo tako bodo sence razdeljenosti ostajale za nami.

Ob tem je zelo ključnega pomena, da se prepustimo »viharju ali pa nežnemu šepetanju Svetega Duha«, kajti samo tako je mogoče »babilonsko razdeljenost in katastrofo« (prim. 1 Mz 11,1-9), ki je posledica napuha, preseči z »binkoštno edinostjo in radostjo« (Apd 2,1-13), kjer je različnost bogastvo življenja, ne pa grožnja in razlog za delitve in razdejanje.

Kjer je prostor za pogovor, iskrenost in zaupanje, tam je veliko manj prostora za razdeljenosti, konflikte in strahove. Če pa do teh pride, in to je realnost bivanja, pred katero ne smemo bežati, je umetnost življenja v tem, da te konflikte rešujemo ter ob njih rastemo in lahko svoje odnose samo še okrepimo, postavljamo na veliko višjo etično raven, smo še bolj prijatelji med seboj, pa naj bo v naših družinah, župnijah, cerkvenih ustanovah ali pa v družbenem življenju.

Če pa pred temi napetostmi bežimo ali jih po drugi strani celo povečujemo, stopnjujemo, odlašamo z reševanjem, potem pride do razdeljenosti, celo sovražnosti, in v takšnih razmerah prej ali slej »udari strela«, »enkrat poči«, se zgodi nekaj težkega ali celo tragičnega.

»Nekaj se je že dolgo kuhalo«

Toda če pogledamo stvari malo bolj natančno, lahko ugotovimo, da se nič ne zgodi kar naenkrat, kar čez noč, ampak da se je, kot rečemo po domače, »nekaj že dolgo kuhalo«, potem pa to enkrat poči!

Kaj torej lahko storimo? Veliko se pogovarjajmo in še pogovarjajmo! Z Besedo je Bog ustvaril svet. Tudi vsaka človeška beseda ima dobesedno čudežno moč, bogastvo različnih (mnenj, filozofij, religij) pomeni raznolikost, ki nas duhovno bogati.
Če je to beseda, ki je izrečena po razsvetljenju Svetega Duha, je beseda milosti, svobode; če pa je zgolj iskanje mojega ega, moje želje, da bodo vsi enako mislili kot jaz, če je samo napuhnjena želja, da sem edini v posesti vse resnice, če je izključujoča, napadalna, cinična in zamerljiva, potem pa pomeni razdeljenost in prej ali slej »babilonsko katastrofo«.

Naj na vaše vprašanje na koncu odgovori sam nadškof Šuštar: »Krščanstvo preobraža človeštvo po kristjanih, ki hodijo za Kristusom, ki spominjajo nanj in z življenjem pričujejo zanj. Krščanske preobrazbe sveta ni mogoče organizirati s kakšnimi tehničnimi pripomočki, temveč je vprašanje osebnega pričevanja, svobodnega odločanja in zato nenehen življenjski proces. Preobrazba človeštva je Božje delo ob človekovem sodelovanju, kajti brez Jezusa ne moremo ničesar storiti« (prim. A. Šuštar, Na razpotjih časa, Družina 1986).


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (48/2020).

Preberite še:
- 100. obletnica rojstva Alojzija Šuštarja
- Simpozij ob 100-letnici rojstva nadškofa Šuštarja