Iva Dimic: Živeti, ljubiti, goreti 

Še vedno sem pod močnim vtisom obiska Slomškove domačije na Ponikvi. Anton Martin Slomšek je bil močan in odločen domoljub, rad je imel slovensko zemljo, besedo in Boga. V tem mi je zgled. Evropa in tudi Slovenija se spreminjata. Edina resnica, ki osvobaja, pa le ostaja večna. In to je Ljubezen. Ljubezen na vsakem koraku, na delovnem mestu, v družbi, državi, v medsebojnih odnosih.

Iva Dimic. FOTO: Osebni arhiv 

Ko delamo iz ljubezni, vse pripomore k dobremu. Jezus nam je dal eno in največjo zapoved: »Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe!« V današnjem času pa je pomembno poleg ljubezni prinašati tudi luč – luč upanja. Svoje misli o svetnikih današnjega časa bi lahko strnila v naslednje besede: živeti, ljubiti, goreti.

Matej Pirnat: Ni svetnika, ki je sam 

Če je definicija svetništva ljubezen do Boga, samega sebe in bližnjega, potem je odgovor na gornje vprašanje univerzalen in veljaven za vse čase. Enostaven, bi rekli: »Ljubi, pa boš svetnik.« Tako preprosto, pa vendar ljubezen vse zaplete in zavozla. A druge ni – vsak dan znova sprejeti, se pustiti očarati in na novo vzljubiti, kar in kogar mi dan pripelje na pot. In moliti in prositi, da bi zmogli sprejeti tisto in tiste, ki niso po moji volji in po mojih predstavah. Pa bo nekako šlo. In hodimo skupaj, saj svetnika, ki je sam, sam samcat zase v svojem kotu skregan in skujan, še v nebesih nimajo. Ga pa žal včasih srečam vsega v zlatu na stebru kakšne naše cerkve ...

Matej Pirnat. FOTO: Osebni arhiv 

Katarina Nzobandora: »Recept« je vedno isti

V današnjih okoliščinah biti svetnik ni popolnoma nič drugače, kot je bilo v preteklosti. »Recept« je vedno isti: vzeti vsak dan svoj križ in hoditi za Jezusom. In križ ni nekaj prijetnega ali zabavnega. Križ boli.

Chiara Lubich je nekoč dejala: »Sveta bom, če bom sveta takoj.« Torej svetnik ne postanem nekoč, v prihodnosti, ampak s tem, da danes živim sveto. Pomeni, da danes zvesto izpolnjujem Božjo voljo, ki pa se kaže v vsakodnevnih dolžnostih (ja, tudi v tistih nadležnih ali dolgočasnih), v odrekanjih, v samokontroli, v odnosu z Bogom, v malih dejanjih ljubezni. Pa ne mislim na čustveno ljubezen, ampak na tisto konkretno ljubezen, ki potrebuje naše roke in noge, na tisto ljubezen, ki čustveno pogosto boli, saj pomeni rezati svoj ego, svoje želje, potrebe, da bi izkazal dobroto bližnjemu. Ljubezen ni neka filozofija, ideja. Sv. Pavel pravi, da je ljubezen potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ni brezobzirna, se ne ponaša, ne išče sebe itd. In vse opraviči. Torej ni zamerljiva, maščevalna. Nič od tega ni čustveno prijetno. Je pa ljubezen. In ta ljubezen nikoli ne mine, še doda sv. Pavel. To je ljubezen Jezusa, ki je šel na križ, ki je strahotno trpel za nas, za vsakega posebej, da bi nas odrešil. In v takšno ljubezen, ki vsak dan umira svojemu napuhu, nas vabi Jezus – da bi tako postali sveti.

Katarina Nzobandora. FOTO: Osebni arhiv 

Matej Cepin: Proti toku  

Zdi se mi, da nas hudič skuša na vsak način prepričati, da je svetništvo nekaj nedosegljivega ter da se zanj ne splača truditi. Idealizirani opisi nekaterih svetnikov nam pri tem niso prav nič v pomoč. Velik dosežek zame je že zavedanje, da bom nekoč sploh lahko svetnik. Da je ta cilj realno dosegljiv kljub vsemu, kar sem v življenju že naredil narobe!

Matej Cepin. FOTO: Osebni arhiv 

Sledi pa odločitev za svetost. V kulturi, ki je daleč od krščanske, namreč veliko silnic deluje proti svetosti. Če grem s tokom, pravzaprav drsim navzdol. Vsakodnevno se moram odločiti, da bom šel proti toku. Da bom upal v situacijah, ko ne upa nihče več. Da bom kaj povedal v situacijah, ko so vsi tiho. Da se bom lotil projekta, nad katerim so drugi že zdavnaj obupali. Da bom preživel čas s tistimi, za katere drugi mislijo, da mojega časa niso vredni.

Nič od tega pa ne gre na silo. Zato me še posebej opogumlja Psalm 23, ki mi govori o pogrnjeni mizi in o dobri paši. O tem, da imam vse potrebne sestavine za pot svetništva že pred seboj, na mizi.

Anketa je bila najprej objavljena v tedniku Družina, št. 44.