Foto: Tatjana Splichal



Kajetan Gantar je ob Slomškovem godu, torej le dobrih štirinajst dni pred svojim 90. rojstnim dnevom (praznoval ga bo v nedeljo, 11. oktobra), postal častni član Društva katoliških pedagogov. »Na prvi pogled skromen in neopazen mož, ki se v pogovoru spremeni v neizčrpno reko znanja, izkušenj, pogledov, modrosti …,« so zapisali v utemeljitvi: »Njegova osebnost izraža pravo nasprotje tezi, da je edina stalnica spreminjanje; resnica je obrnjena: nenehno se spreminjajo okoliščine in tehnične zmožnosti, temeljna vprašanja človeka pa so stalnica že tisočletja. Poznati ta vprašanja in odgovore nanje je resnična človekova modrost. In takšno modrost ima Kajetan Gantar. Plemenit človek.«

Antika je večno aktualna

Klasični filolog, profesor za latinski jezik in književnost, literarni zgodovinar, preučevalec in prevajalec grške in latinske književnosti, iskan predavatelj ... Akademik Kajetan Gantar je v slovenščino prelil ali posodobil najpomembnejša dela antične književnosti, od Ajshila, Aristotela, Homerja, Horacija do Avguština in drugih velikanov. Doma in v tujini je objavil nekaj sto filoloških razprav in študij, prevodom klasičnih del je pisal uvodne besede in opombe. Iz grščine je za standardno in kasneje jeruzalemsko izdajo prevedel Apostolska dela in tri knjige Stare zaveze (Esterino, Juditino in Tobijevo). Generacije študentov je na ljubljanski Filozofski fakulteti (in kot gostujoči profesor na tujih univerzah) navduševal za grščino in latinščino ter svet, ki ga razkrivata. Klasiki je posvetil življenje. »Antika je svet, ki še danes živi, svet, ki ga srečujemo povsod okrog sebe, svet, ki ga nosimo v sebi,« pravi jubilant. »Pa ne mislim samo na grške in latinske tujke, brez katerih tudi najbolj zadrti nasprotniki humanizma ne morejo … Paradigme naših vsakdanjih miselnih obratov in moralnih dilem najdemo v kristalno čisti obliki že v antiki. Vse, o čemer s takšno zagnanostjo razpravlja naš parlament in naša javnost, vse je že tam. Korupcije, tajkuni, zarote, maliki in zlata teleta, podkupovanje in prelomljene besede, vse se je dogajalo že v antiki. Nič me ne preseneča, vse mi je znano. Antika je večno aktualna.«


Z ženo Rožo. Foto: Tatjana Splichal


Šolal se je na štirih gimnazijah

Za latinščino se je Kajetan navdušil pri ministriranju. Gantarjevi so sicer živeli v Celju, a že ob začetku druge svetovne vojne so starše, mlajše sestre in brata izgnali v Srbijo, Kajetana pa so poslali v Ljubljano k teti, kjer je nadaljeval šolanje. Da bi ga ubranila družbe »žabjekarskih fantinov«, pravi, ga je vključila med ministrante pri sv. Jakobu. »Ministrant Marijan Šef je bil moj mentor pri latinski izgovorjavi, takrat so bile še vse maše v latinščini. Ponavljal sem, ne da bi kaj razumel, slišalo pa se je imenitno, skrivnostno, veličastno. Spevno besedišče se je dvigalo visoko nad banalno vsakdanjost. Besede so me prevzele do dna duše, zdelo se mi je, kot da besede prihajajo iz onstranstva,« se spominja. Z učenjem latinščine je nadaljeval na Škofijski klasični gimnaziji v Škofovih zavodih, a je šolanje prekinil, saj je ob koncu vojne spremljal očeta, ki se je znašel na spisku oseb, predvidenih za likvidacijo, na begu čez Karavanke. V Lienzu je obiskoval begunsko gimnazijo, pri tirolskih kmetih pa je bil za hlapčiča. Po dveh letih pa sta se z očetom vrnila v Ljubljano, kjer je ostala mama sama s šestimi otroki. Nadaljeval je šolanje na državni klasični gimnaziji, kjer se je kot dijak znašel v udbovskih zaporih, obtožen »klevetanja ljudske oblasti«. »Vedel sem, kaj so partizani počeli z vrnjenimi domobranci. Vrstnik Janez Zdešar, ki je zbežal iz Teharij, je pribežal v Lienz in nam vse povedal …« Ko so ga iz zapora izpustili, je maturiral na šentjakobski gimnaziji.

_ _ _

Brane Senegačnik, profesor na Filozofski fakulteti:

Malo verjetno je, da slovenski bralec, ki se je vsaj kdaj srečal z antično literaturo, ne pozna imena Kajetan Gantar. Vrhunski klasični filolog, vodilni v Sloveniji in široko priznan v mednarodni strokovni javnosti, je tudi dolgoletni profesor, nedvomno zaslužen za to, da v zadnjih letih nastaja več slovenskih prevodov iz antike kot kadarkoli v zgodovini. A kot profesor ni bil le posrednik svojega neverjetno obsežnega znanja, ampak je privzgajal študentom še nekaj mnogo pomembnejšega: živo občutje, da je to, o čemer se učimo, del naših resničnih življenj. To je nekaj, kar zares spremeni življenje. Ali učitelj sploh lahko da učencem več od tega? Mislim, da ne, zato se tudi moja hvaležnost profesorju ne stara.
_ _ _

Z doktoratom je lepil koleke

Čeprav nadarjen na več področjih – posebej so ga zanimale matematika, zgodovina in botanika, za ruščino pa je bil tako »zagret«, da je kupoval Puškina in se ga učil na pamet –, so ga grški in latinski klasiki zasvojili. Ob odločitvi za študij jezikov, ki jih že tisočletje nihče ne govori, je oče, sicer profesor slovenščine, ki še dolgo po vojni ni mogel dobiti pedagoške službe, zmajeval z glavo, češ, sin, tukaj ne bo kruha. A nasprotovali mu domači niso. »Študij je pred menoj odpiral svetove, drugačne od takratne ideologije. Če bi študiral filozofijo, bi moral 'prežvekovati' marksistično filozofijo. Kot kristjan pa se nisem mogel strinjati s to miselnostjo.« Že ob prvem referatu mu je profesor Anton Sovre (njegove prevode starih Grkov je prebiral že v očetovi knjižnici), dejal: »Vi boste moj naslednik!«, ob promociji doktorata pa zbranemu občinstvu s solznimi očmi dejal, da bo »ta mladi doktorand nekoč, morda prav kmalu, prevzel in nadaljeval mojo duhovno dediščino s širjenjem antične omike, da ta žlahtna dediščina med nami ne bi izumrla.« Tudi Sovre je bil žalosten, ko Kajetan še dolgo po doktoratu ni mogel dobiti ustrezne zaposlitve. »Krivo je bilo tudi to, da nisem skrival svoje vere,« je prepričan Gantar, ki večkrat pove, da je za preživetje družine več let »z doktoratom lepil koleke«, kar pomeni, da je na upravni enoti opravljal tajniška dela, kasneje pa je dobil službo učitelja na ptujski gimnaziji. Šele leta 1962, ko je imel objavljenih že nekaj velikih prevodov in kakšen ducat znanstvenih razprav v najuglednejših mednarodnih revijah, se mu je odprla tudi znanstvena pot: na Filozofski fakulteti je dobil mesto asistenta, šestnajst let pozneje pa je postal redni profesor.


Foto; Tatjana Splichal


Zaslužen za ponovno pomlad latinščine

Latinščina je imela v svinčenih časih podobno vlogo kot Cerkev, pravi Gantar: »Mnogi so v njej videli upor proti totalitarnemu režimu. Ob vsakem poskusu njenega popolnega izgona iz učnih programov je del ozaveščenih razumnikov povzdignil glas, mnogi samo zaradi kljubovanja režimu. Ko pa je latinščina po osamosvojitvi dobila svobodno pot, je 'herojski mit' odpadel in spet smo v sivi vsakdanjosti.« Vsa leta, ko je bil profesor na univerzi, si je prizadeval, da bi vsaj na nekaterih srednjih šolah ohranili latinščino kot predmet. In da gre prav Gantarju zahvala za »ponovno rojstvo klasične gimnazije v Šentvidu v Ljubljani in za ponovno pomlad zanimanja za klasične jezike, ki jih je sodobni stehnizirani svet porinil na obrobje,« so zapisali v utemeljitvi častnega članstva katoliški pedagogi.

Z ženo Rožo sta že diamantna zakonca

»Velik del življenja sem presedel doma za pisalno mizo,« je napisal v knjigo spominov (Utrinki ugaslih sanj, Slovenska matica 2005), ki ni le zanimiva osebna zgodba, ampak tudi dragocena učna ura iz naše polpretekle zgodovine. Knjigo začne in konča z verzi, ki jih je skovala njegova žena Roža, s katero sta lani slavila 60-letnico zakona. Spoznala sta se v ljubljanski stolnici, tam sta se tudi poročila in v stolnico še danes najraje prihajata k maši. Roža ga je podpirala pri njegovem znanstvenem in prevajalskem delu, s svojim »pesniškim darom za jezik« mu je marsikdaj, kot pravi, »požlahtnila kak preokoren izraz«. V svoj dom, kjer se je prevajalo Sveto pismo, grške tragedije in rimska lirika, sta sprejela tri otroke: Celina in Damjan sta se rodila v prvih letih zakona, in ko je Kajetan že srečal abrahama, sta zahrepenela še po enem otroku, posvojila sta 5-letno deklico Marjano; danes ju razveseljuje mali ducat vnučkov in pravnučkov, ki, kot je zapisal eden od njih, dobro vedo, s čim se dedek ukvarja: »O Rimljanih bojevitih / in o starih Grkih zvitih, / s čim se Avguštin postavi / in kaj Sveto pismo pravi …«
_ _ _

PREBERITE ŠE:

Provokativno kolesarjenje ni izvirni domislek

Naše štetje?

Zakonca tedna: Roža in Kajetan Gantar