Izbrali smo nekaj njegovih misli.

Kajetan Gantar o …

*prvih srečanjih z latinščino pri ministriranju pri maši:

»Moja prva ljubezen je bila slovenščina, slavistika. Oče je bil slavist, eden prvih doktorjev slavistike na mladi ljubljanski univerzi. Živeli smo v Celju, v očetovi knjižnici sem požiral njegove knjige. Ko se je začela vojna, so moje starše, mlajši sestri in mlajša brata izgnali v Srbijo, mene pa je vzela moja stara mama v Ljubljano. Da bi me obvarovala druščine »žabjakarskih fantinov«, me je vključila med ministrante pri sv. Jakobu. Takrat so bile vse molitve v latinščini. Dodelili so mi dva mentorja, eden od njiju je bil poznejši pater Marjan Šef, da sta me učila latinskih besed. Mašne molitve smo imeli s fonetično transkripcijo natisnjene v knjižici, izgovarjal sem, ne da bi kaj razumel. Slišalo pa se je skrivnostno, imenitno, veličastno! Kot bi besede prihajale iz onstranstva. Seveda sem zelo hvaležen za drugi vatikanski koncil in podpiram njegove smernice, koncilskim očetom pa vseeno zamerim, da so vso latinščino tako hitro  zavrgli.«

*ljubezni do jezikov in prevajanja:

»Klasični jeziki so tisti, ki bistrijo možgane, ki zahtevajo veliko večji napor kot pa študij sodobnega jezika. Ker je časovna dimenzija dva tisočih let, so miselne strukture in načini mišljenja drugačni. Zato velja, da bistrijo možgane. Današnja družba odriva ljudi, ki mislijo s svojo glavo, ne rabi jih; rabi kolesarje, ki ponavljajo naučene, ponavljajoče se parole.« 

*aktualnosti antike 

»Antika je svet, ki še danes živi, svet, ki ga srečujemo povsod okrog sebe, svet, ki ga nosimo v sebi. Pa ne mislim samo na grške in latinske tujke, brez katerih tudi najbolj zadrti nasprotniki humanizma ne morejo … Paradigme naših vsakdanjih miselnih obratov in moralnih dilem najdemo v kristalno čisti obliki že v antiki. Vse, o čemer s takšno zagnanostjo razpravlja naš parlament in naša javnost, vse je že tam. Korupcije, tajkuni, zarote, maliki in zlata teleta, podkupovanje in prelomljene besede, vse se je dogajalo že v antiki. Nič me ne preseneča, vse mi je znano. Antika je večno aktualna.«

*trpljenju in Odrešeniku

»Antika je tlakovala pot Kristusu. Med osrednje teme mojih raziskav sodijo grške tragedije, ki na koncu privedejo do očiščenja, katarze. Je pa prag, ki ga antika ni zmogla: osmisliti trpljenje. Antigona je na primer polna misli, ki so blizu krščanskim vrednotam, vendar na koncu temu plemenitemu, ljubezni predanemu bitju manjka odrešenje. Antika je klicala po Odrešeniku, antični teksti so polni krščanskih misli. Ljubi svojega bližnjega kot sam sebe ali ne delaj drugemu, kar ne želiš, da bi drugi naredili tebi, vse to beremo v antičnih besedilih. Toda če sem še tako noro zaljubljen v antične tekste, med njimi ne poznam besedila, ki bi se lahko primerjalo z evangeljsko priliko o izgubljenem sinu.«

*prevajanju Svetega pisma:

»Prevajanje Božje besede zahteva disciplino, prevajalec mora pozabiti nase. Upoštevati in ohraniti mora vse etimološke odtenke. Psalmi in vrsta bibličnih knjig so pesniške umetnine, najlepše berljiva besedila, zakladnica lepe slovenščine, a prevajalec se mora najzvesteje naslanjati na izvirnik in tradicijo. Prevajanje antične poezije pa naj bi bilo tekmovanje in spopad z izvirnikom. Lahko si marsikaj privoščiš, česar v izvirniku ni. S sinonimi ali z mašilli lahko zapolniš verz, da lepše zveni. Na delu mora biti ustvarjalna fantazija, ki besedilu vtisne osebni pečat. Sovre je zapisal, da se prava prevodna umetnina porodi po metamorfozi izvirnikove in prevajalčeve duše.«

*najljubšem svetopisemskem citatu

V začetku je bila Beseda - iz Janezovega evangelija. Beseda (Logos) in misel, ki se izraža skozi Logos, je najmočnejša sila na svetu. Po njej je vse nastalo, kar je nastalega ....

*pisanju spominov (napisal je tri knjige spominov, zadnja je izšla v začetku letošnjega leta)

»Mislim, da moji spomini niso zelo poljudno delo, toda tudi moja znanost ni izrazito eksaktna, saj se  literarne umetnino ne ustvarjajo v laboratorijih, ampak se gre na sprehod, kjer si ponavljaš besedilo, premlevaš in iščeš besedo … K pisanju spominov so me spodbudili domači, predvsem moja žena, najprej ob praznovanju moje 70-letnice, ko je svojo čudovito priložnostno pesem zaključila z verzi: daj, izpolni naše želje, usliši prošnje vse družine / in napiši že Spomine. Čeprav sem si rekel, da pri spominih – drugače kot pri prevajanju, ko sem obkrožen s slovarji – ne bom brskal po dokumentih, pa sem moral vendarle preverjati stvari v dokumentaciji, po časopisih, v arhivih, zlasti ko je šlo za kako občutljivo temo. Pa vendar je pisanje izvirne literature povsem drugačno delo kot prevajanje.«

*o kulturi in jeziku v sodobnem času (v svojem zadnjem intervjuju za revijo Božje okolje)

»Veste, v današnjem razvoju gremo preveč v zanikanje diahronega, zgodovinskega mišljenja, tudi v jezikoslovju premalo spoznavamo pojave v njihovem časovnem razvoju. Poglejte, ko sem se vpisal na univerzo, je bil eden glavnih predmetov indoevropsko primerjalno jezikoslovje, veda o tem, kako so se jeziki razvijali od prvotne praindoevropščine, kako so se razvejali v romanske, germanske jezike, kako se je razvila slovenščina. Danes v jezikoslovju prevladuje sinhrono, brez vključevanja zgodovinske dimenzije. Jezik pa je prefinjena zadeva, ki zori stoletja.«