V dobrih sedmih desetletjih izhajanja katoliški tednik, ki mu v sedanjosti delata družbo tedenska priloga Naša družina, enkrat mesečno pa tudi Slovenski čas, nikoli ni izgubil svoje primarne vloge ter ostaja glasilo krščanskega upanja in smisla. Zgodba Družine se je začela leta 1952 na Goriškem, natančneje 7. maja, ko je izšla prva številka.

Zakaj si se v poplavi medijev odločila, da raziščeš prav zgodovino katoliškega tednika?

Zgodovino katoliškega tednika sem se odločila raziskati predvsem zaradi svoje vpetosti v delo pri Družini. Zelo me je zanimala njena preteklost. Ko sem začela raziskovati in se poglobljeno ukvarjati z arhivom ter opravljati intervjuje, sem kmalu ugotovila, da je zgodovina tega tednika izjemno bogata in zanimiva.

Tvoje osrednje raziskovalno vprašanje je bilo: »V katerem desetletju je bila Družina najbolj pod pritiskom političnega režima?« Kaj si ugotovila? Kdaj je bilo Družini najtežje ostati in obstati na medijskem prizorišču?

Najbolj zahtevno obdobje za Družino je prišlo po drugi svetovni vojni, natančneje v 50. letih 20. stoletja, med komunističnim režimom. Družina je preživela veliko namišljenih obtožb, zaplemb, cenzur ter kazenskih postopkov proti urednikom. Srečala sem se tudi z nekdanjim urednikom tednika ter direktorjem založbe Družina Janezom Grilom. Opisal mi je lastno izkušnjo dela v času komunistične oblasti, ko so novinarji morali paziti na svoje pisanje in se soočiti s cenzuro. Kljub omejitvam je Družina vztrajala, postopoma pridobivala več avtonomije in dosegla širšo svobodo pisanja. Poudaril je predvsem pomen vztrajnosti, postopnega pristopa in sodelovanja med verskimi mediji v boju za svobodo pisanja v slovenskem medijskem prostoru. V intervjuju mi je zaupal, da v času njegovega delovanja oziroma v osemdesetih letih hujših političnih pritiskov ni bilo več.

Kaja kljub digitalni dobi še vedno zelo rada prelista tiskane izdaje Družine. FOTO: Siniša Kanižaj

Iz tvojega raziskovalnega dela lahko vidimo, da je nekdanja komunistična oblast na različne načine skušala vplivati na delovanje in pisanje Družine. Katera odkritja so te najbolj presenetila?

Intervju sem izvedla tudi s trenutnim trnovskim duhovnikom Tonetom Komparetom. Povedal mi je, da so bili na začetku izhajanja novinarji velikokrat klicani na zagovore k pristojnim. Nanje so izvajali psihične pritiske in jim vzbujali strah. Včasih je prišlo tudi do groženj in krajših zapornih kazni.

Če je bil v kakšni številki objavljen članek, ki je bil resničen, a kritičen, so poslali policijske uslužbence, ki naj bi natisnjene izvode zasegli. V času opozicije so bili oblikovalci Družine bolj pogumni in niso podlegali pritiskom. V kolektiv so začeli prihajati sposobni misleci in pisci. Krog ljudi, ki so si upali pisati, je bil vedno večji.

Povečala pa se je tudi ozaveščenost bralcev. Si se ob raziskovanju kdaj postavila v takratni čas in si skušala predstavljati, kako bi ravnala, če bi se sama znašla v situaciji, ko bi te zasliševali ali preganjali?

Verjamem, da bi bilo težko. V takšnih trenutkih bi morala ohraniti profesionalnost, predvsem pa zvestobo novinarskim načelom. Moja osredotočenost bi bila na tem, da zagotovim javnosti verodostojne in celovite informacije ter ostanem zvesta resnici.

Družina je ob spremembi političnega sistema in osamosvajanju slovenske države podpirala prizadevanja za demokratizacijo družbe. Kako se je to odražalo skozi njene vsebine?

Družina je konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let vseskozi odpirala pereča vprašanja in v javnosti širila kritično misel. Še posebej se je angažirala v prizadevanjih za pravice katoličanov in verujočih v socialistični družbi. To je obsegalo obravnavo vprašanj uradne ateistične vzgoje v šolah, praznovanja božiča kot dela prostega dne ter pravic vernih v javnih zavodih, kot je duhovna oskrba v zaporih, bolnišnicah, domovih za ostarele in podobno. Posamezniki so kljub temu našli načine, kako živeti svojo vero v družbenem in kulturnem okolju, vendar na prefinjen in prikrit način, da bi se izognili represiji.

Naklade tiskanih medijev se praviloma zmanjšujejo. Kako skuša Družina ohraniti in držati stik z bralci? Kako se odziva na izzive, ki jih s sabo prinaša digitalizacija?

Javni mediji so bili v preteklosti pod velikim nadzorom uradne oblasti, zato je bila Družina takrat neke vrste alternativa, čeprav je na začetku poročala samo o duhovnih stvareh. Današnji položaj medijev in katoliškega tiska je v tem smislu veliko boljši in ni primerljiv. Človek se lahko izraža svobodno. Po drugi stani pa so to težji časi, ker ljudje dobijo novice kjer koli. Na ta medijski trg vstopajo tudi verski mediji, zato se morajo boriti za svojega bralca in naročnika. Pomembna pa je tudi kakovost, saj bralci to opazijo. Če medij ohrani verodostojnost in spoštovanje, tudi do drugače mislečih, ljudje to cenijo.

Osnovno vprašanje Kajinega diplomskega dela je bilo: »V katerem desetletju je bila Družina najbolj pod pritiskom političnega režima?« FOTO: Siniša Kanižaj

Kako kot pripadnica mlajše novinarske generacije, ki ji ni tuja uporaba digitalnih tehnologij, gledaš na tiskane medije? Kako pogosto vzameš v roke časopis in ga prelistaš?

Nič ne premaga vonja sveže tiskanega časopisa in občutka papirja med prsti. A priznam, da to počnem premalokrat. Kot spletna novinarka sem stalno v stiku z novicami in praktično vse izvem že na spletu. Digitalne tehnologije so nedvomno omogočile hitrejši dostop do novic, hitrejše širjenje informacij in hitrejšo interakcijo z javnostjo na nov način. Kljub temu tiskani mediji nudijo globlje in premišljene analize, ki se v digitalnem svetu včasih izgubijo zaradi hitrosti objav. Poleg tega imajo tiskani mediji svojo estetiko, ki jo digitalno okolje težko ponudi. Vendar pa se zavedam, da je pomembno slediti tehnološkemu napredku in se prilagajati spremembam.

Kot sodelavka Družine, ki je raziskovala njeno zgodovino, me zanima, ali na Družino danes gledaš kaj drugače kot nekaj let nazaj?

Seveda. Zdaj gledam nanjo s še večjim spoštovanjem. 72 let je dolga doba in Družina še danes trdno stoji na svojih temeljih. Ponosna sem, da sem lahko danes del njene zgodbe in pišem zanjo, spoznavam ljudi in se vsak dan naučim nekaj novega.