Uršlja gora ima poleg cerkve najvišje ležeči čebelnjak, planinsko kočo in TV-oddajnik. »Gora je tako posebna, tako dragocena, da ji lahko rečemo kar ljubezen,« je dejal župnik Ernest, ko smo prispeli na vrh.

Cerkev so sezidali kmetje

Nekoč so rekli, da petih reči pod plaščem sv. Uršule nikoli ne zmanjka: dobrotljivosti, kruha, mošta, volne in ta prave krščanske vere. V tistih dneh je vladala v teh krajih velika zmeda. Nova vera, protestantizem, se je širila po mestih. Da bi se vrnili stari časi, so se trdni kmetje obrnili k sveti Uršuli in začeli zidati.

Notranjost cerkve. FOTO: Katja Zver 

Zgrajena je bila v 16. stoletju iz lomljenega kamna. Njen bronasti zvon se je oglasil z gore leta 1584, ko so bili postavljeni prvi temelji in se je pričela gradnja te mogočne cerkve. Skozi zgodovino je bila večkrat obnovljena.

Zaradi političnih razmer po drugi svetovni vojni je bila zanemarjena, vendar pri prebivalcih pod Goro nikoli pozabljena. 

Kraj peterih sreč

Leta 1601 je skozi Guštanj potoval ljubljanski škof Tomaž Hren, ko se je vračal z nove maše v Dobrli vesi v Podjuni. Ko je škof izvedel za zidavo nove cerkve na Plešivcu, se je kar takoj odločil za ogled. Videl je brez načrta narejeno cerkev, zato je dal potrebna navodila. Dela so se po tem obisku hitro končala in na nedeljo, 18. avgusta 1602, je škof cerkev in tri oltarje v njej že posvetil. Sedem let po tistem, je posvetil še štiri oltarje. Ko je bil tretjič na gori, je menda cel dan birmoval.

Duhovnik Ernest Berložnik

»Na Uršlji gori se počutim kot doma, ker sem že s svojim očetom vsaj enkrat na leto prišel gor k maši,« se spominja Ernest. Svoje otroštvo je preživel pod goro, na kmetiji, ki leži pod vznožjem sosednjega hriba – Homa. Oče je bil kovinarski in rudarski potomec iz Mežiške doline.

Ernest Berložnik. FOTO: Anej Fajdiga 

Duhovniško pot je začel na Prevaljah, kjer je bil posvečen. Nadaljeval je v Slovenj Gradcu, Dravogradu, Vuzenici in se ponovno vrnil v Slovenj Gradec, kjer zdaj v okviru pastoralne zveze deluje s še tremi duhovniki. »Dokler so kolena dopuščala, sem se na goro večkrat odpravil peš,« pove.

Sem duhovnik, ki se vedno vrti okoli gore. (Ernest Berložnik) 

»Za to, da sem postal duhovnik, se lahko zahvalim družini. Za zelo preprosto zvestobo. Prav tako duhovnikom, ki so mi bili zgled. Okoli sebe sem imel duhovnike, s katerimi je bilo v veselje spregovoriti. To je vsekakor vplivalo na mojo odločitev.« Z družino so skupaj hodili k sveti maši. Bil je povabljen, da pristopi k ministrantom. »Takrat sem se zaljubil v oltar,« pripoveduje. 

Že mama je molila za njegov poklic

»Mama je umrla za rakom, v času mojega osmega razreda. Ko je ležala, me je opazovala, kakšno literaturo berem, in me vprašala, ali bi rad postal duhovnik. Odgovori sem, da ja. Dejala mi je, da je za to ona tudi molila,« je še povedal gospod Ernest.

Sv. Uršula in legenda iz Pohorja

Obstaja zanimiva legenda o sv. Uršuli. Pravi, da je Uršula pribežala z Jutrovega in se zatekla na Pohorje. Kako se legenda nadaljuje?

»Pastir, ki je pasel kmetovo drobnico pod vrhom Plešivca, je nekega ranega jutra pod vrhom gore zagledal postavno žensko, ki je vodila trop mladih deklet. Nenavadno prikazen je starec videl še nekaj dni zapored in spoznal, da se mu je bržkone prikazala zaščitnica devic sveta Uršula. Ker pa se je svetnica prikazala mnogim, so se odločili, da na gori zgradijo cerkev njej v čast. Na gori je v tistem času živel tudi povodni mož, ki je imel v bližini svoje jezerce in ga je najbolj vznemirjalo zvonjenje cerkvenih zvonov, zato je sklenil svoje domovanje in jezero preseliti na Pohorje. Brez vednosti gospodarja je pri Šiserniku izmaknil par volov in vso noč prevažal vodo. Na poti se mu je nekaj kapljic prelilo čez rob, zato so nastale mlakuže na Bruniku malo naprej od Rdečnika ter nižje od Strugarja. Ko je vso vodo prevozil, je nastalo današnje Ribniško jezero.«

Kako so v takratnem času na goro pripeljali zvonove? 

Cerkev sv. Uršule slovi tudi po svojem čudovitem tonu zvonov. Največji izmed zvonov je bil tako težak, da naj bi ga na vrh vleklo kar 30 parov volov. »To je bila prava procesija volov,« je povedal župnik. »Bilo je težko, saj so hodili po brezpotju. Obstaja pripoved o kamnu, na katerem se vidi odtis kolena, ko je nekdo pokleknil. Ob tem se je še kamen zmehčal. Jaz pa upam, da se je zmehčalo tudi srce za Jezusa in soljudi.«

Vabljeni tudi k ogledu prejšnje epizode, ko sva si ogledali Cerkev sv. Valentina – slovenska Pisa.