Cerkev je visoka in prostorna ter obokana. Prezbiterij je bil nekdaj gostki in zunaj še kaže gotski slog, ladja in kapele pa znotraj kažejo renesančno obliko. Tloris cerkve je v obliki križa. Cerkev sodi med stara božjepotna svetišča in je prvič omenjena leta 1545. Po stilu sodeč sta prezbiterij in ladja nastala okoli leta 1500. V prvi polovici 17. stoletja so cerkvi prizidali enotno grajen zvonik, spodaj kvadraten, zgoraj oktagonalen in šilast kot puščica. Zvonik je visok 50 metrov, v njem pa sta dva zvonova. 

Epizoda #23

Za podružnično cerkev bogata notranjščina kaže na velikodušnost mecenov grofov Attemsov. Freske iz leta 1711 so po oceni umetnostnih zgodovinarjev ena najimenitnejših iluzionističnih poslikav na Štajerskem. Tudi oprema sodi v čas nastanka fresk, glavni oltar Blažene Device Marije je ves, tako menza (oltarna miza) kot nastavek, iz marmorja in tudi na njem je grb grofov Attemsov, dokaz, da je bila ta grofovska družina kot lastnica gospostva Podčetrtek do te cerkve posebej radodarna. Orgle je leta 1751 napravil mojster Janeček iz Celja.

Pred leti vlomili v cerkev in ukradli dragocen križev pot

Tej podružnici, ki je hkrati pokopališka cerkev, krajani in fara namenjajo precejšnjo skrb. Jeseni leta 1987 je bila asfaltirana cesta do cerkve. 14. septembra istega leta je bil iz nje ukraden dragoceni križev pot. 20. oktobra 1988 so odprli spominski kotiček na pokopališču pri tej cerkvi.

Cerkev Device Marije na Pesku. FOTO: Kaja Zupanc 

Zaradi kraje križevega pota in zaradi varovanja pred nadaljnjimi vlomi so v njej čez dve leti vzpostavili alarmno napravo. V letu 1997 so obnovili zvonik in streho ter postavili mrliško vežico, ki jo je naslednje leto 28. junija slovesno blagoslovil mariborski škof.

Župnik Boris Tibaut

»Cerkev je zgrajena na pesku, pa še vedno stoji,« je v šali dejal Boris Tibaut. Svoje duhovniško delo v župniji Podčetrtek opravlja manj kot leto dni.

Župnik Boris Tibaut. FOTO: Kaja Zupanc 

»To, da sem izbral poklic duhovnika je gotovo veselje, ki ga ob tem doživljam. Ko sem se odločal za duhovništvo, sem bil zelo negotov. Spraševal sem se, ali je to prava pot ali ne. Moj zgled je bil zagotovo moj nekdanji domači kaplan, zdaj že pokojni. S svojim navdušenjem je nas otroke nagovarjal in nam predstavljal ta poklic. Na odločitev pa je gotovo vplivala tudi moja družina. Posebej se spomnim stare tete, za katero smo skrbeli. Ona je veliko molila za duhovne poklice. Verjetno je izmolila tudi mojega,« je povedal Tibaut.

Rad se spominja svojih srednješolskih dni

Naš pogovor je nanesel tudi na spomine in vragolije iz župnikovega otroštva in mladosti, teh se še danes z veseljem spominja. Povedal nama je, da je bilo bivanje v malem semenišču v Mariboru kar zabavno. »Bili smo fantje različnih značajev in tudi različne šole smo obiskovali. Kdaj smo se tudi stepli in lovili po učilnici, ne samo po tleh, ampak tudi po mizah (smeh),« pripoveduje župnik.

Z župljani na romanje

Pred kratkim je župnik s svojimi farani obiskal Medžugorje in otok Brač. To romanje je bilo izredno bogato in pestro. Kljub temu da so ga pripravili v postnem času, je bilo vzdušje izredno veselo, posebno na ladji, ko so pluli do Brača.

Butara velikanka

Ste že slišali za butaro velikanko? V župniji jo farani pripravljajo za cvetno nedeljo. Zelo slovesno je, ko butaro peljejo čez cel trg, do župnijske cerkve, kjer jo postavijo in jo nato blagoslovijo. Po praznikih pa butaro razdelijo med ljudi.

Obisk faranov na domu

»Poseben dogodek je takrat, ko obiščem vse domove in jih blagoslovim. Ob tem družine spoznam bolje kot samo v cerkvi ali na ulici,« je še dejal Tibaut. Kaj pa se v župniji dogaja na Lovrenčevo nedeljo, pa poglejte v videu.

Vabljeni tudi k ogledu prejšnje epizode, ko sva si ogledali Cerkev, ki na podstrešju skriva prav posebne freske.