Na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (sinodi) v letih 1999–2001 ni bilo veliko strastnih razprav. Eno vprašanje pa je po svojem naboju vendarle nekoliko štrlelo iz povprečja in vznemirjalo sinodalno občestvo. To je bilo vprašanje svete birme, natančneje, birmanske pastorale, natančneje, vprašanje, kdaj naj gre najstnik k birmi.

Predlog: sveta birma v prvih letnikih srednje šole

Zaslugo, da je birmanska pastorala dobila vlogo nekakšnega nemirneža v sicer mirnem šolskem razredu, je imel zdaj že pokojni duhovnik Vlado Pečnik. Njegova zamisel o tem vprašanju je bila sicer precej preprosta in se je naslanjala tudi na zglede v tujini. Predlagal je, da bi sveto birmo za najstnike prestavili iz zadnjih letnikov osnovne šole na prve letnike srednje šole, pripravo na prejem zakramenta pa zastavili kot nekakšno obliko družinske pastorale.

Predlog ni bil teološko ali pastoralno sporen, podpore pa vendarle ni doživel. Izkazalo se je, da večina slovenske duhovščine zagovarja stari model »šolske« priprave na birmo. Nekako po načelu – kot pravijo na Hrvaškem – »ne diraj lava, dok spava«. V smislu, da je varneje ohranjati, kar imamo, kot pa se spustiti v negotove spremembe, negotove zlasti z vidika staršev, botrov, občestva, ki nove oblike birmanskih priprav morda ne bi sprejeli.

Ponekod opustiti birmanske skupine, drugod tudi duhovne vaje pred birmo

Od začetka Plenarnega zbora mineva dvajset let. Birmanska pastorala zlasti na podeželju ni doživela bistvenih sprememb. Marsikje se je zgodilo celo nasprotno: namesto »progresivnih « prijemov so se dodatno okrepili »konservativni«. Zaradi pomanjkanja animatorjev so namreč ponekod morali opustiti birmanske skupine, drugod tudi duhovne vaje pred birmo, in se vrniti h klasičnemu modelu priprav. Marsikje na podeželju edini katehet, animator, duhovni voditelj birmancev ostaja domači duhovnik, ki pa je lahko že v letih. Vmes je tudi upadel vpis k verouku in s tem število pripravnikov za ta zakrament.

Razprava o birmanski pastorali je »nedokončana zgodba«

Kakorkoli, dediščina sinodalne epizode okrog birme je vedno znova aktualna. Razprava o birmanski pastorali se v Cerkvi na Slovenskem kaže kot »nedokončana zgodba«. Birmanska pastorala je nekak lakmusov papir vse pastorale. Na birmanski pastorali vidimo stanje mladinske in družinske pastorale. Vidimo tudi stanje občestev, koliko so in koliko niso zmožna ustvarjati privlačnega in prepričljivega duhovnega vzgojnega okolja.

S tem v zvezi je aktualna in sveža tudi ta številka Cerkve danes. Naj vam bo v prijetno branje in resen razmislek.