Bilo je rano sredino jutro, ko smo pri cerkvi svetega Jakoba v Ljubljani začeli pot proti Trstu. Peš, kot so šli nekoč. Sprva nekoliko zadržani in umirjeni, oprtani z velikimi nahrbtniki (in nekaj svoje duševne prtljage) ter opremljeni z blagoslovom (hvala, p. Tomaž) in veliko poguma za vse nepričakovano, kar nas bo doletelo na poti. In smo šli.

Kje je most?

Minila je le ura hoda, ko smo že naleteli na prve romarske prijatelje, ki so nas sprejeli na svojem vrtu, nato nadaljevali po Ljubljanskem barju, ki se je tistega dne kopalo v soncu. Pomalicali smo v parku, prepeli najnovejše komade na sceni sodobne krščanske glasbe, zgrešili pot (kje je most?) in v temi dosegli Borovnico, vmes pa pridelali nekaj žuljev in poznanstev. Po sveti maši in večerji smo malodane tekmovali v tem, kdo prej zaspi, in se zbudili v novo jutro, ko smo takoj po katehezi brata Jurija zagrizli v klanec.

Kapuco na glavo in lepo naprej! FOTO: Katoliška mladina

Dež? Pa kaj!

V zavetju gozdov smo molili rožni venec, opazovali pomlad, ki se prebuja, doživeli prve kaplje, ki nas niso prestrašile, zavetje pa si poiskali pri gozdni koči, kjer smo napolnili prazne želodčke. Prečkali smo prostrano Planinsko polje, se v Planini pridružili župljanom pri maši, za večerjo pa je poskrbela sila simpatična lokalna družina. Ker smo tega dne prehodili manj, so se mladostni spevi razlegali dolgo v noč, nazadnje pa smo razbolele okončine pretegnili v posteljah Centra Mariapoli.

Tretji dan smo se zbudili že kar malo utečeni.

Še 2860 kilometrov

Tretji dan smo se zbudili že kar malo utečeni. Zopet nas je čakal klanec, domišljijo smo krepili ob ruševinah stare cerkvice, odkrili smo sladkosti romarske omarice na Planinski gori ter dognali, da nam do Santiaga (tistega na severozahodu Španije) manjka le še 2860 kilometrov. Dobili smo priložnost, da iz nahrbtnikov potegnemo svoje pelerine, se pofočkali pred Predjamskim gradom, zavetje pa nam je ponudil tudi lokalni čebelar. Nanos je nosil belo kapo, mi pa smo nenazadnje našli Veliko Ubeljsko, kjer smo imeli sveto mašo in večerjo, mrzlo noč pa smo si skrajšali z družabnimi igrami ob večglasnem petju.

Sonce in dež, vsakega malo. FOTO: Katoliška mladina

Po blatu in temi

Zjutraj smo si ogledali župnijsko cerkev sv. Urha, nato pa odkrivali ljubke »singlce« na pobočju Nanosa. Ko smo se spustili do Podnanosa, me je ravno pravi čas zagrabil krč, da smo morali za trenutek počiti, tako pa nas je prijazni lokalni vinar, ki je za nas slišal po Radiu Ognjišče, povabil, da si ogledamo njegovo vinsko klet (tudi to je camino). Primerno okrepljeni smo krenili na drugo polovico poti, dobili solzne oči na vrhu klanca, ko se je pogled razlegel po Vipavski dolini, se ustavili pri Jakobu v Štjaku, gazili po blatu, vmes pa se čedalje bolj razkrivali eden drugemu v svoji pravi luči.

Prijazni lokalni vinar nas je povabil, da si ogledamo njegovo vinsko klet (tudi to je camino).

Kljub temu da je bila že tema, ko smo krevsali po Krasu, je bilo krasno, ker je bil naš topli domek v Dutovljah le še lučaj proč (vsaj tako se nam je zdelo). Lokalni župnik nam je pokazal še cerkev, ki jo je l. 1450 blagoslovil tržaški škof, ki je nekaj let zatem postal papež Pij III. Zaigrali smo na orgle, nato pa se vrnili v toplo zavetje veroučne učilnice in se izgubili vsak v svoji spalni vreči.

Končno: morje!

In bil je večer in bilo je jutro, peti, zadnji dan. Po maši v taisti cerkvi sta se mešala dež in sonce kot alegorija naših občutkov, tačas pa smo prečkali neznatno državno mejo ter se srečali s Slovenci v Marijinem svetišču na Taboru (občina Repentabor). Po neskončnem tržaškem predmestju smo navsezadnje zagledali morje, do nadmorske višine skoraj nič pa smo še precej pogrizli kolena. Na enem od tržaških pomolov smo odložili težke nahrbtnike, se kopali v soncu (nekaj pogumnih tudi v morju), pojedli pašto in se prosti bremen odpravili do cerkve sv. Jakoba, kjer smo se, presrečni, da smo z Božjo pomočjo zmogli, objeli in si čestitali.

Pri sv. Jakobu v Trstu. FOTO: Katoliška mladina

Zdaj se začenja zares

Pohiteli smo nazaj, da smo ujeli avtobus, in se kislo nasmihali, ko smo v dobri uri prevozili vse to, kar smo prej obhodili v petih dneh. V glavi pa se mi je pojavila misel, ki sem jo nekaj let nazaj prebrala v kapeli v Santiagu: »Blagoslovljen si, romar, ker si dognal, da se resnični camino začne šele, ko se camino [romanje] konča.«

Premišljevala sem, kako blagoslovljeni smo te dni v resnici bili.

Zazibalo me je v spanec, ko sem premišljevala, kako blagoslovljeni smo te dni v resnici bili: kako je bilo za nas poskrbljeno (»camino provides«), kako smo vsak dan uživali v Božjem stvarstvu, hodili tudi za tiste, ki ne morejo, kako smo živeli kot bratje in sestre ter so se tkala prijateljstva in morda celo rojevale nove ljubezni.

Hodili so tudi za tiste, ki sami ne morejo. FOTO: Katoliška mladina

Vse to ne bi bilo mogoče brez čudovitih ljudi, ki so bdeli nad nami – hvala vsem mimoidočim, ki so nas pravilno usmerili, ko nismo vedeli, kam, pa tistim, ki so nas lačne in žejne nasitili, pa župnikom, ki so nas prenočili v svojih župnijah. Hvala pa tudi nesebični in skrbni ekipi s Katoliške mladine – čudovitima Špeli in Živi za vso hrano, ki sta jo pripravili (pravi gospodinji, za omožit!) in Andreju, ki nas je neustrašno in zanesljivo vodil po pravih poteh. Bogu hvala!