Zadnja desetletja in zlasti zadnja leta so nove raziskave in terenska odkritja morišč in grobišč dodatno razgalila žalostne razsežnosti nasilja komunizma, ki je ob drugih dveh ideologijah, fašizmu in nacionalsocializmu, povzročil izjemno trpljenje velikega dela prebivalstva in na desettisoče žrtev, nove raziskave pa le še višajo doslej znano statistiko, so v skupni izjavi zapisali zgodovinarji in raziskovalci s prvopodpisanim prof. dr. Mitjo Ferencem.

Edina pot do narodove pomiritve in sprave

»Strokovnih, zgodovinskih in žrtvoslovnih podlag za odkrivanje obstoja žrtev komunizma je izjemno veliko. Upamo, da jih bo sčasoma še več in bodo še boljše. Svobodno raziskovanje se nam zdi pri tem neprecenljiva vrednota, spominski dnevi pa so takim dejavnostim le v korist. Gre za kategorijo žrtev, ki je bila in je delno še zapostavljena, zato je obeležitev dneva v njihov spomin več kot smiselna. Je korak na poti sožitja in priznanja bolečine vsem, ki so trpeli, kar je edina pot do narodove pomiritve in sprave,« so opozorili podpisniki.

Simbolna vrnitev žrtev povojnih pobojev v narodovo občestvo

Po njihovem so bila v temelj nastajanja slovenske države vtkana prizadevanja za razkrivanje dotlej zamolčanih dogodkov in ljudi, razumljena kot sestavina spravnih prizadevanj, brez katerih ne bi dosegli enotnosti, ključne v času plebiscita, vzpostavljanja samostojnosti in osamosvojitvene vojne. »Zato je bila julija 1990 spravna slovesnost v Kočevskem rogu, kjer sta si država in Cerkev na najvišji ravni segli v roke, ne pa dejanski strani spora. V Kočevskem rogu so bila na ta dan žrtve povojnih pobojev simbolno vrnjene v narodovo občestvo,« so izpostavili zgodovinarji in raziskovalci.

Tri desetletja ni bilo storjenega dovolj

Z obžalovanjem ugotavljajo, da nadaljnja tri desetletja ni bilo storjenega dovolj, da bi žrtve dobile ustrezno spominsko mesto v našem narodu. »Obstajajo pa še žrtve drugih nasilnih ukrepov komunističnega sistema – zaporniki v komunističnih koncentracijskih in delovnih taboriščih, žrtve nasilnih razlastitev premoženja, žrtve političnih in montiranih sodnih procesov, prisilnih izgonov iz kraja bivanja in žrtve streljanja na državni meji,« je zapisano v izjavi o nujnem premisleku.

Štirje podpisniki izjave (z leve): prvopodpisani Mitja Ferenc, Jože Možina, Igor Omerza in Jože Dežman. FOTO: Tatjana Splichal

Korak k medsebojnemu spoštovanju

Podpisniki vidijo obeležitev narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja kot smiselno in logično nadaljevanje spravnih pobud ter korak k medsebojnemu spoštovanju. Država je po Zakonu o popravi krivic že priznala status žrtve komunističnega nasilja nad 30.000 osebam, ki jim je bila po vojni protipravno odvzeta prostost, hkrati je na podlagi Zakona o denacionalizaciji vrnila po vojni protipravno odvzeto premoženje blizu 40.000 osebam.

Primanjkljaj v spoštovanju osnovnih civilizacijskih norm

Z ukinitvijo narodnega dneva je vlada, tako podpisniki, vsaj simbolno zanikala obstoj teh žrtev, kar odraža velik primanjkljaj v spoštovanju osnovnih civilizacijskih norm. Zato vlado pozivajo in prosijo, naj v duhu sprave in medsebojnega sodelovanja, brez izključevanja kogar koli, vrne odpravljeni dan spomina v javni koledar in tako pokaže državniško modrost. Podpisniki, zlasti strokovnjaki za novejšo slovensko zgodovino, so z veliko naklonjenostjo pripravljeni sodelovati pri dodatnih pojasnilih in utemeljitvah.

Spomin na vse žrtve, zlasti na desetletja zanikane

»17. maj je hkrati dobro izbran, saj so tega dne leta 1942 partizani v Iški pomorili nad 50 civilnih oseb, večinoma romskih otrok in žensk. To je bil dotlej največji posamični pomor slovenskega prebivalstva od začetka vojne. To, da so bili pobiti v večini Romi, najbolj depriviligirana kategorija prebivalstva, dodatno kliče k odgovornosti Republike Slovenije, da se spomni vseh svojih žrtev, posebej tistih, ki so bile desetletja zanikane. S tem nihče nič ne izgubi, pač pa kot skupnost samo pridobimo, tudi z vidika spoštovanja in enakopravnosti vseh njenih članov,« je zapisano v zaključku izjave.

Kdo so podpisniki?

Pod izjavo so se podpisali prof. dr. Mitja Ferenc, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Milko Mikola, Alenka Puhar, prof. dr. Matjaž Ambrožič, prof. dr. Metod Benedik, Metod Berlec, dr. Feliks J. Bister, dr. Pavlina Bobič, mag. Martin Brecelj, prof. dr. Ivan Čuk, dr. Jože Dežman, prof. dr. Stane Granda, prof. ddr. Igor Grdina, prof. dr. Boris Golec, dr. Damjan Hančič, dr. Tomaž Ivešič, Pavel Jamnik, Erika Jazbar, Ivo Jevnikar, prof. dr. Janez Juhant, dr. Helena Jaklitsch, dr. Monika Kokalj Kočevar, prof. dr. Jernej Letnar Černič, prof. dr. Aleš Maver, dr. Andrej Mihevc, dr. Boris Mlakar, dr. Jože Možina, mag. Stane Okoliš, doc. dr. Matija Ogrin, mag. Igor Omerza, doc. dr. Željko Oset, ddr. Verena Perko, dr. Renato Podbersič, dr. Vincenc Rajšp, prof. dr. Vasko Simoniti in dr. Lilijana Žnidaršič Golec.