Zakaj je pomemben blagoslov velikonočnih jedi, zakaj jih zaužijemo šele po vstajenjski procesiji in kakšno je njihovo velikonočno sporočilo? Ob tej priložnosti poobjavljamo lanski pogovor z duhovnikom Markom Čižmanom, avtorjem kuharskih knjig, voditeljem kuharskih tečajev in Družininim piscem receptov.

Marko Čižman je šolski kaplan v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Zakaj je pomemben blagoslov velikonočnih jedi? Kakšno moč in skrivnost skriva v sebi?

Naj pomen blagoslova velikonočnih jedi ponazorim s primerom. Nekoč sem pripravljal starše na krst otroka. Skupaj smo šli skozi potek obreda. Ko je prišlo na vrsto vprašanje: »Kaj želite za svojega otroka od Cerkve?«, je oče odgovoril: »Vse najboljše.« Malo smo se nasmejali, nato pa sem dejal: »Sicer bi morali reči: ˈsveti krstˈ, ste pa vseeno odlično odgovorili. Pogosto sami ne vemo, kaj vse naj bi obsegal izraz ˈvse najboljšeˈ. Verjamemo pa, da Bog, ki vidi mnogo več, točno ve, kaj zares potrebujemo. Blagoslov je ravno to. S tem, ko sebe, druge ali neko stvar blagoslovimo, prikličemo Božjo moč v zaupanju, da Bog točno ve, kaj potrebujemo, kaj je torej tisto vse najboljše za nas.«

Rdeči pirhi, ki nas spominjajo na Jezusove kaplje krvi. FOTO: Tatjana Splichal

Katere jedi so nepogrešljiv del velikonočne košare in ne smejo manjkati v njej? 

Med te jedi spada meso, ki predstavlja Kristusovo telo, ki je bilo za nas darovano na križu. Vsekakor morajo biti v košari pirhi. Če so rdeče pobarvani, predstavljajo kaplje Kristusove krvi. Velikokrat pa so pirhi različno okrašeni. Jajce na nek način predstavlja tudi grob, saj je na zunaj kamnit, znotraj pa, če ga ne skuhamo, se lahko skriva novo življenje, ki pride iz lupine oziroma iz »groba« v življenje. Ponazarja torej skrivnost življenja in smrti, ki smo ji priča iz dneva v dan.

Tretja jed je hren. Vemo, da nas kar malo zbode v nosu, ko ga povohamo. Prav zaradi te lastnosti predstavlja žeblje oziroma ostrino žebljev. Nepogrešljiv del velikonočnih jedi je tudi potica, ki predstavlja Kristusovo krono. Prav zaradi te simbolike so jo včasih pekli v okroglem pekaču.

Šunka predstavlja Kristusovo telo. FOTO: Arhiv Družine

Poleg naštetih jedi lahko v košaro položimo še kruh, nekateri pa dodajo »oblat«, ki je podoben veliki hostiji in prav tako predstavlja Kristusovo telo. Kjer imajo to navado, pri velikonočnem zajtrku najprej pojejo oblat, šele potem ostale blagoslovljene jedi.

Ponekod v košaro dajo tudi pomarančo, ki predstavlja gobo. Iz svetopisemskega poročila o Jezusovem trpljenju je namreč ohranjen Janezov zapis, da so »v kis namočeno gobo nataknili na hizop in mu jo podali k ustnicam.« Včasih kdo položi v košaro tudi vino, najmlajši pa zelo radi dodajo še čokoladne pirhe.

Kako gledate na to, da imajo otroci pri blagoslovu velikonočnih jedi včasih svoje košarice?

To je zelo lepo. Otroci radi pridejo k blagoslovu jedi in če imajo svojo košarico, je za njih še toliko bolj zanimivo. Nekateri starši za otroke v košarice pripravijo vsega po malem, kar je v velikih, torej malo mesa in hrena, košček potice ter kakšen pravi ali čokoladni pirh. Vseeno pa je lepo videti, da celotna družina prinese eno košaro, iz katere si potem delijo dobrote. Ta navada skriva plemenito sporočilo, da je treba dobre stvari vedno deliti.

Kakšno vrednost ima, če v družini sami pripravimo velikonočne jedi, sami spečemo potico, pobarvamo jajca ali skuhamo šunko?

Vprašanje, kaj je za koga vredno. Nekomu je pomembno, da ima več časa zase in za bližnje in kupi že pripravljene jedi. Drugim pa je pomembno, da hiša »diši po praznikih« in pripravo jedi izkoristijo tudi za druženje. Zato skupaj kuhajo in pečejo ter barvajo jajca, da jih vse skupaj še bolj poveže. Ker je dobro, da ne delamo vsega na hitro, po navadi s pripravo velikonočnih jedi začnemo že nekaj dni pred prazniki. Zato velikokrat že na veliki petek mnogi kuhajo gnjat ali pečejo potico. Tam, kjer je navada, da nosijo po hišah blagoslovljen ogenj, pa v soboto samo še skuhajo, pobarvajo in okrasijo jajca. V nekaterih župnijah namreč z blagoslovi velikonočnih jedi začnejo že v dopoldanskem času.

Hren simbolizira ostrino žebljev. FOTO: Krištof Koman

Velika košara, veliko dobrot, manjša košara, manj dobrot. Ali čutite, da verniki »tekmujejo«, kdo bo k blagoslovu prinesel večjo košaro?

Slišal sem za zgodbo, še iz časov pred vojno, ko so ljudje med sabo »tekmovali«, kdo bo k blagoslovu prinesel več jedi v košari. Večja košara je nakazovala, da ima nekdo več denarja, da si lahko več privošči. Dekleta so takrat nesla košaro na glavi, na svitku, med hojo pa se je ena od njih spotaknila in košara se je prevrnila. Izkazalo se je, da je bilo v njej poleg hrane polno čevljev, ki so jih naložili v košaro, da bi bila košara videti bolj bogata. K sreči danes ni več tako.

Ko pripravimo vse jedi, moramo izbrati primerno košaro. Kakšna naj bo košara z velikonočnimi dobrotami in s kakšnim prtom naj jo pokrijemo?

Primerna je vsaka košara. Pomembno pa je, da je čista. Če jo uporabljamo za kakšne druge namene, jo moramo vselej očistiti. Običajno imajo ljudje doma spravljeno eno košaro, ki je rezervirana samo za velikonočni »žegen«. Taka košara ima ročaj, da jo lažje nesemo. Navadno jo nese en sam. Dobra stran košare z ročajem pa je, da jo lahko, če je težja, nosita dve osebi. Lepo je, če je košara pokrita s platnenim prtičem, na katerem so izvezeni različni simboli. Običajno je na prtiču jagnje z banderom. Jagnje predstavlja Jezusa, bandero pa zmagovalca.

Njegovi sovražniki so mislili, da so se ga znebili, potem pa je tretji dan vstal od mrtvih.

Na nekaterih prtičih je izvezeno cvetje, na drugih piščančki. Oboje predstavlja novo življenje. Piščanček namreč skozi jajčno lupino pride v življenje, tako kot je Jezus premagal moč groba in vstal od mrtvih. Na nekaterih prtičih je upodobljen zajček. To sicer ni izvorno krščanski simbol, smo ga pa »pokristjanili«. Zajec namreč velikokrat spi z odprtimi očmi. Zato je videti, kakor da je buden. Ko pa se mu približamo, zbeži. Zajec zato simbolizira Jezusa, ki leži v grobu. Njegovi sovražniki so mislili, da so se ga znebili, potem pa je tretji dan vstal od mrtvih.

Zakaj je pomembno, da z uživanjem blagoslovljenih jedi počakamo do velikonočnega jutra, do konca vstajenjske procesije? 

Da z obedom počakamo do konca vstajenjske procesije, se mi zdi pomembno zato, ker se s tem urimo v potrpežljivosti. Kdor se potrudi, zna vztrajati in včasih tudi potrpeti, pogosto v življenju doseže več in boljše. Tudi zato je pomembno, da se urimo v potrpežljivosti in da potrpežljivosti naučimo tudi otroke.

Sicer pa v Sloveniji poznamo različne navade. Nekateri jedo blagoslovljeno hrano takoj, ko se vrnejo z blagoslova. Ponekod s tem počakajo do jutra pred procesijo, večina pa velikonočne jedi zaužije šele po vstajenjski procesiji. Do takrat namreč velja, da je Jezus še v grobu. In dobro vemo, da ko nam umre nekdo, ki smo ga imeli radi, nimamo apetita. Če in ko pa se bolnik pozdravi, nam od veselja tudi hrana bolj tekne.

Potica kot simbol trnove krone. FOTO: Tatjana Splichal

Tudi vi radi kuhate. Med drugim ste izdali knjigo kuharskih receptov. Se za veliko noč lotite priprave velikonočnih jedi?

Iskreno povem, da ne. V prazničnih dneh je toliko zadolžitev v župniji, da res ne utegnem. Trenutke, ko ne pripravljam oziroma vodim bogoslužja, ko nisem z ministranti ali blagoslavljam jedi, raje izkoristim za molitev. Sem pa Bogu hvaležen za skrbne farane. Gospod Marjan in gospa Lojzka namreč vsako leto pripravita »žegen« tudi zame in mi ga prineseta v cerkev. Če ju ne bi bilo, bi najbrž ostal kar brez.

Kaj bi zaželeli ljudem ob velikonočnih praznikih, ki jih bomo po dveh letih spet lahko obhajali v živo?

Vsem želim, da preostanek postnega časa izkoristijo za dobra dela in poživitev odnosov s svojimi najbližjimi, da bodo blagoslovljene jedi pojedli v sožitju in prijateljstvu. Živi Jezus pa naj nas spremlja in nam pomaga, da bomo tudi mi blagoslov za druge.

Pogovor z Markom Čižmanom je bil objavljen tudi v lanski velikonočni izdaji tednika Družina.