V celoti objavljamo prispevek, ki sta ga v torek, 7. februarja, kot prispevek Cerkve na Slovenskem v Pragi v nekoliko skrajšani obliki delegatom predstavila škof Matjaž in s. Anja Kastelic. 

Prispevek sta v skrajšani obliki predstavila škof Matjaž in s. Anja Kastelic. FOTO: osebni arhiv

Dokument za celinsko fazo sinode je za mnoge navdihujoč in izraz vesoljnosti Cerkve. V njem so mnogi prepoznali odločen korak k sinodalnemu premiku Cerkve. To nas navdaja z upanjem in pogumom. Nekateri so izrazili željo, da bi bil v njem bolj konkretno in jasno izražen velik pomen notranjega duhovnega življenja. Samo ko imamo osebno izkustvo Boga Očeta, smo lahko med seboj bratje v Kristusu, ki gredo v svet z vsebino evangelija in razodevajo bogastvo vere, zakramentov in odrešenjske izkušnje Cerkve včeraj in danes.

Zelo smo veseli mnogih vsebinskih poudarkov v dokumentu. Med njimi omenimo:

1. del: Izpostavljeni poudarki

1) Krstno dostojanstvo vseh kristjanov

Mnogim je blizu poziv, da naredimo korak naprej v duhovnem razumevanju in konkretnem izražanju krstnega dostojanstva. Krst je temelj identitete kristjana, saj smo pri krstu vcepljeni v Kristusa, torej postanemo sinovi v Sinu, Bog pa naš Oče. Iz odnosa Bog – človek preidemo v odnos Oče – sin, kar je radikalna novost, ki so jo prvi kristjani močno pričevali. Živeti dostojanstvo Božjih sinov, ki razodevajo prejeto milost novega življenja, je torej temeljna poklicanost vsakega kristjana. Pri krstu smo vcepljeni v Cerkev, skrivnostno Kristusovo telo in s tem neizbežno postanemo občestvo ljubljenih sinov in hčera, torej bratov in sester. Občestvo je tako drugi temelj naše identitete. Nenazadnje preko krsta in evharistije vse stvarstvo postane vključeno v posvečujočo milost, materija in človek (voda, olje, kruh, vino, telo ...) dosežeta v zakramentih dopolnitev svoje poklicanosti in s tem postajata nova stvaritev.

2) Vloga žene v Cerkvi 

Hvaležni smo za poziv k priznavanju večje vloge žene v Cerkvi. Gre za vrsto vprašanj, med katerimi so tudi: 1) enakovredna prisotnost žensk, laikinj in redovnic, v različnih območjih Cerkve, kjer se razločuje in odloča; 2) priznavanje posebne in nenadomestljivo vloge žene v formaciji, vključno s formacijo duhovnikov; 3) enakovredno vključevanje žena v mnoge službe v Cerkvi.

3) Novo razumevanje laikov oziroma nov odnos med klerom in laiki 

Klerikalizem onemogoča pristno sožitje in dopolnjevanje duhovnikov in laikov, saj ustvarja nepotrebne razdalje. Vzroke zanj najdemo na obeh straneh, zato v tem prepoznavamo klic k ponižnemu vračanju k naši pristni identiteti sinovstva, v kateri lahko živimo občestvo kot bratje v Kristusu. Podobna težava je z moralizmom in različnimi »ideološkimi« izrazi krščanstva. Upanje je Cerkev, v kateri bo lahko vsak kristjan in vsaka manjša skupnost k celoti prispevala svoj enkraten delež.

2. del: Odzivi mladih v Sloveniji

1) V dokumentu so mladi skorajda spregledani. Omenjajo, da se v župnijah velikokrat počutijo »uporabljene« za projekte, malokdo pa jih spremlja v njihovem osebnem življenju. Odbija jih, ko v ljudeh ni pristne vere. Pogrešajo bolj kakovostne pridige in kateheze. Želijo si Cerkve Duha in ne Cerkve, ki ljudi umešča »po predalčkih«, v katere hitro ne spadaš. Želijo si, da bi kristjani manj govorili in več ljubili ter evangelij živeli v konkretnosti.

2) Mladi si želijo Cerkve, ki je blizu ljudem, tudi vsem obrobnim, odprta tudi za problematiko ponovno civilno poročenih, LGBTQ+ itd. Želijo pa tudi, da Cerkev jasno pove, da ni vse sprejemljivo! Zato naj Cerkev posluša, pa tudi z veliko ljubeznijo pove vso resnico! Omogoča naj očiščen pogled na svetost telesa, zlasti ženskega telesa in s tem pomaga rešiti marsikateri problem v Cerkvi. Naj ne išče demokratičnih odgovorov, ampak ponižno posreduje vsebino evangelija, ki razodeva neskončno ljubezen Očeta, ki pošilja Sina za vse, in deluje danes z veliko močjo Svetega Duha!

3) Iz pastorale projektov naj Cerkev preide v pastoralo odnosov. Poudarjajo namreč silen klic in prioritetno delo za Cerkev občestva, v kateri lahko ljudje prejmejo duhovno izkustvo Odrešenika. Samo od Kristusa nagovorjeni ljudje lahko privlačijo. Absolutno je potrebno reči »ne« vsakršni obliki moralizma in prisile (tudi pri birmanski pastorale), ki mnoge odvrne daleč stran. Mladi kličejo po resni duhovni in teološki formaciji odraslih, ki naj vero (in ne religije) posredujejo s svojim življenjem. Sinodalnost naj postane način življenja, druženja in razločevanja v Cerkvi! Cerkev naj da vselej prednost življenju in ne strukturi ali formi, ki življenje ubija.

4) Mladi želijo, da bi bili duhovniki ponižni, kajti vzvišena drža in poskusi, da bi bili »gospodje« in glavne zvezde, ki služijo sebi, zelo odbija. Mladi opažajo, da so duhovniki večinoma premalo formirani za delo z ljudmi, pa tudi velikokrat osamljeni in brez pravih sogovornikov. Želijo si, da bi kleriki in laiki znali priti skupaj kot bratje in se pogovarjati. Enako si želijo od škofov.

5) Mladi želijo, da se Cerkev prednostno vpraša: Kako živeti večje občestvo med nami, kako se osvoboditi struktur, ki ne delujejo in kako ljudem omogočiti pristno duhovno izkušnjo Boga Očeta, ki ljubi in se nam daje, da bi tudi mi kot bratje postali »sol in luč« v tem svetu?

Sklep

Mladi in starejši opozarjajo, da Cerkev ni nevladna organizacija ampak nosilka odrešenja in edina, ki ta zaklad nosi z namenom, da ga izžareva in oznanja! Zato naj razširi prostor svojega šotora, tisti, ki jih sprejme, pa naj v njej resnično najdejo Kristusa Odrešenika.

Pogovor je potekal tudi v skupinah. FOTO: osebni arhiv