»Glej, kako dobro in prijetno je, če bratje skupaj prebivajo …, zakaj tam daje Bog blagoslov« (Ps 133). To je izkustvo teh dveh dnevov, ki smo jih preživeli tukaj v Rogaški Slatini.« S temi besedami je nadškof Alojzij Cvikl začel sklepni nagovor zbranim duhovnikom.

Duhovniki Mariborske nadškofije pri maši v Rogaški Slatini. FOTO: Jure Sojč

Tri dni smo preživeli skupaj v Rogaški Slatini. V ponedeljek popoldne sta nas nagovorila in animirala psihiater Jože Kociper in njegova žena Lidija Kociper, psihoterapevtka, ki sta nam teoretično spregovorila o poslušanju in nas animirala, da smo nekaj vaj naredili tudi sami. Ponedeljek je bil namenjen poslušanju in gradnji odnosa do govornika. Ves ta čas smo spoznavali sebe kot poslušalca.

FOTO: Jure Sojč

Drugi dan nas je nagovoril ljubljanski pomožni škof, dr. Anton Jamnik, ki nas je na slikovit način učil strpnosti. V popoldanskih urah smo tej temi namenili še več časa. Zadnji dan nas je jezuit Janez Poljanšek učil razločevanja. Pater Poljanšek je poleg ignacijanske tradicije razločevanja prikazal široko paleto vzhodnih praks razločevanja, ki jih najdemo zapisane v Filokaliji.

Nadškof je v zaključnem govoru dejal, da mu je žal za vsakega duhovnika, ki se ni udeležil teh dni. FOTO: Jure Sojč

Vezivo vseh treh dni je bila sinodalnost, skupna bratska pot. Nadškof je v zaključnem govoru dejal, da mu je žal za vsakega duhovnika, ki se ni udeležil teh dni. Duhovnik, ki se izogiba duhovniške družbe, je v nevarnosti, da zapade v pesimizem, črnogledost in jamranje, da se nič ne da.

FOTO: Jure Sojč

Tovrstna srečanja so zdravilo proti pesimizmu. Vsi se zavedamo, da jutri naših župnij ne bo isti, kot je bil včeraj, in da nas čakajo še veliko večje spremembe, kot so bile te do sedaj. Vendar, če vemo, da smo na poti skupaj in nam je kažipot Božja beseda, hrana pa evharistija, se nam nobene poti ni treba bati.