Za vami je petdnevni obisk v Sloveniji z natrpanim urnikom in številnimi dogodki. Kako se počutite?

Telo je utrujeno, a duh je vesel, srečen, da sem doživel nekaj, česar nisem pričakoval. Nisem pričakoval takega sprejema, pogledov, polnih prijateljstva, spoštovanja, ljubezni. Celo na cestah so me prepoznali in me prosili, če se lahko slikamo. Kljub zelo natrpanemu programu so me ljudje dvigali. Ker resnično bratstvo gre v dvojno smer, drug drugemu dajemo korajžo, podporo, veselje. Želimo si veselja, ker življenje samo po sebi je težko, tudi v ekonomsko boljših državah. Med Evropo in Slovenijo ter Madagaskarjem ni primerjave. Tukaj imate vodo, se lahko kopate, lahko pijete, kamor se usedete, dobite kavo, čaj, pecivo. Tam ne dobite ničesar. Tam je samo lepa beseda dobrodošlice. In kljub temu na obeh krajih potrebujemo veselje. Moramo imeti en cilj in ta cilj je, da se počutimo veseil in srečni tam, kjer smo. To sem doživel zdaj v Sloveniji in se Bogu zahvaljujem za ta obisk. Kot bi bil nekje v raju, v raju z dobrimi ljudmi, nasmejanimi ljudmi. V Laščah sem pri ofru šel med ljudi in dal vsakemu roko. Mogoče sem 1200-krat dal roko, ampak slovenske roke so močne. Na koncu nisem več čutil roke. Ker ko tu date roko, jo stisnete. To je posebnost Slovenije.

Ne prosim miloščine, prosim samo za pravičnost, da lahko tistim, ki delajo, pošteno plačamo, pravi Pedro Opeka. FOTO: Tatjana Splichal

V Slovenijo ste se vrnili po osmih letih, kdaj lahko pričakujemo naslednji obisk?

To samo Bog ve. Ne smem vas preveč motiti. Pustim tudi drugim slovenskim misijonarjem, naj tudi oni pričujejo o svojem delu, ki ga opravljajo po vseh kontinentih. Rad bi kdaj prišel potiho, ne da bi vi vedeli, nadel bi si kapo in pokril brado, da me nihče ne bi prepoznal. Kadar se vrnem v Slovenijo, sem vesel. Rad bi prišel enkrat pomladi, ko je vse zeleno, ko vse cveti, ko ni tako mrzlo. Zdaj, ko smo prišli v Maribor, smo videli sneg in se tam ustavili. Po 50 letih sem bil spet v snegu.

Zgodba vaše družine je povezana z odhodom slovenskih beguncev po drugi svetovni vojni v tujino. V teh dneh je ta tema večkrat prišla na plan in tudi predsednici Republike Slovenije Nataši Pirc Musar ste izročili posebno pismo s prošnjo in pobudo za spravo v slovenskem narodu. Kaj želite sporočiti s to gesto?

Naj vstanem, ker ko se govori o spravi, je zelo pomembno. Sem sin Slovencev, rojen izven Slovenije, daleč na južni polobli. Moji starši so bežali iz Slovenije, izgubili so dobro ime. Moj oče in mati sta Slovenca, tudi jaz sem Slovenec po rodu. Kar zadeva spravo: že 78 let je nismo zmogli ozdraviti. Mislim, da je prišel čas, da se Slovenija, vsi Slovenci spravijo. Manjkajo mi besede, da bi povedal, kar čutim v srcu. Ko človek reče sprava, pomeni, da je bil spor. Bili so ljudje, ki so bili krivično ubiti, in to mladi. Tudi moja stara mama, kaj je bila kriva, da so jo ubili na Teharjah, sestro mojega očeta, staro 22 let, so tudi tam ubili. Takrat človeške pravice niso bile spoštovane. Rodil sem se leta 1948 in imel sem šest mesecev, ko so Združeni narodi razglasili človekove pravice, da smo vsi ljudje svobodni in enakopravni. Od takrat naprej bi moralo biti konec vseh ideologij in diktatur. Biti moramo uvidevni, razumni, moramo spoštovati različnost v vsakem človeku. Nihče drugemu ne sme ničesar vsiljevati, najsi bo ideologija, vera, se ne vsiljuje. Resnica pride sama po sebi v srce človeka, ki želi živeti po resnici. Jezus je rekel, da nas bo samo resnica osvobodila. Resnica se čuti, se živi. Resnica obrodi dobre sadove, ljudi združuje, se čutimo prijatelje.

Gospa predsednica me je zelo lepo sprejela. Objela sva se. Ko sem ji dal pismo o spravi, me je vprašala, ali ga lahko objavi. Rekla je, da bo poskušala v dveh letih nekaj narediti za spravo, da bodo vsi, ki so bili krivično ubiti, dostojno pokopani in da bo vsa država prisotna, da drug drugemu odpuščamo.

Do sprave moramo priti. Po številu nas je Slovencev tako malo, ne smemo biti sprti. Že dvakrat, kar sem tukaj, so fantje zapeli: Slovenec sem. Po 1000 letih se moramo zavedati in peti, da smo Slovenci. Tudi na Madagaskarju pesem poje: Sem Malgaš. Vsak narod si želi biti to, kar je, ne želi izgubiti svoje identitete. Da je skupaj z drugimi ljudmi, ima skupno zgodovino in da skupaj živijo kot bratje in narod. Vi boste tukaj to znali narediti, sem prepričan. Predsednica je rekla, da se bo potrudila. V dveh letih bomo nekaj naredili. Hvala vsem Slovencem, ki si boste podali roke in drug drugemu odpuščali.

Ob začetku vojne v Ukrajini ste pisali pismo Putinu, v katerem ste se zavzeli za končanje vojne, ustavitev nasilja po svetu. Vojne po različnih kriznih žariščih po svetu, pa tudi epidemija se odražajo v ekonomiji in političnih odnosih in v državah tretjega sveta. Kako to čutite na Madagaskarju?

Mir je cilj vsakega človeka. Vsak človek išče mir. Ker nas je strah, vsakega človeka je strah. Človek si želi miru. In ko je miren, ima moč, se počuti dobro. Ta mir moramo skupaj živeti v državi, med narodi. Ko je prišlo do vojne v Ukrajini, ki je ni nihče pričakoval, sem bil drugi dan, ko sem videl, kako so naši bratje Rusi, koliko bomb so pošiljali na Ukrajino, ogorčen. Kaj je to, da v Evropi nastaja taka vojna, tako nasilje, da ubijajo otroke, mame, starejše? Nisem mogel spati in sem začel pisati pismo. Zakaj sem ga naslovil Brat Vladimir Putin? Ker je vsak človek moj brat, sestra. In smo Slovani, on je tudi Slovan. Pisal sem mu, brat Vladimir, zakaj si začel to vojno, zakaj pošiljaš svojo mladino v smrt. Ne bodo vedeli, zakaj so umrli. To, zakaj so šli v vojno, je bila laž. (…) Veličina človeka se ne meri po zunanji moči, ampak po duhu, po duši. Kar si naredil za svoje otroke, za svojo mladino, za svoj narod in za druge narode. Danes je pomanjkanje karizmatičnih voditeljev v močnih državah, kot so ZDA, Kitajska, Rusija. Zaupanje med narodi se je izgubilo. Te vojne pomenijo, da še nismo prišli v neko višino, kjer bi vladal Duh med nami, kjer bi vladala pravičnost in enakopravnost.

Moramo delati za mir in ko je vojna, je maščevanje, kot je zdaj v Izraelu. Maščevanje povzroča novo nasilje in še hujše nasilje. Tega ne bi smelo biti. Vse te vojne so poraz človeštva. Imamo več denarja, boljši standard, a v medsebojnem spoštovanju nismo šli naprej.

Vztrajnost je pomembna, ljudje je treba prepričevati z ljubeznijo, ne na silo, pravi Pedro Opeka. FOTO: Tatjana Splichal

Ena osrednjih tem današnjega sveta so migracije ljudi iz držav tretjega sveta v zahodni svet, kjer pa so ti ljudje razočarani. Kako pomembno je tem ljudem v njihovi domovini omogočiti upanje, življenje in delo?

Bratom in sestram na Madagaskarju rečem: spoštujem vas, rad vas imam, zato vas ne bom božal in govoril, kakšni revčki ste. Postavite se raje na noge, bodite odgovorni za otroke, ki ste jim dali življenje! Delajte! Otroci naj gredo v šolo in naj znajo z delom, izobrazbo, disciplino in s spoštovanem skupaj živeti. Ni bilo lahko. Že 50 let sem na Madagaskarju, sprva mi niso verjeli. Mislili so, da me čez leto, dve ne bodo več videli. Pa me še vedno gledajo! Vztrajnost je pomembna, ljudi je treba prepričevati ne s silo, temveč z ljubeznijo. (…) Videvam afriške brate po evropskih mestih. Nekoč sem videl enega v Madridu, samega na cesti, ki je prosjačil. Vprašal sem ga, zakaj je prišel sem. Ker se ponašamo z našim bogastvom, v filmih kažemo, kakšen je naš življenjski standard, kako lepe hiše imamo, ljudje vidijo naš blišč in si mislijo, da smo res bogati. Toda, kot ugotovijo sami, sreče tukaj ni. Sreča je v srcu. Ne na banki, ne v denarju. Vselej sem bil za to, da se hitreje pomaga državam v Afriki, da se tam ustvarjajo delovna mesta. Kajti tudi oni hočejo ostati doma.

Vas kdaj mika, da bi se vrnili v Slovenijo in tu ostali?

To prepustim Bogu. Kjer me on hoče. Vedno sem si želel delati za najbolj revne, za tiste, ki so na robu družbe in jih nihče ne mara. Lahko si pomagamo med seboj, kajti pomoč je vedno dvosmerna. Če je resnična, gre v obe smeri. Tisti, ki misli, da pomaga, več prejme. Naša beseda iz smetišča ima težo, ker lahko govorim in lahko vpijem pred vsakim predsednikom. Voditelji velikih držav, ki zase mislijo, kakšni velikani so, so v resnici majhni, če nimajo pravega srca, prave ljubezni, da bi kot predsedniki skrbeli za najbolj revne, pomoči potrebne. Manjkajo nam karizmatični voditelji, ki bi svet združevali.

Kako je maševati v slovenskih cerkvah?

Argentinci čustev ne skrivamo. To ne pomeni, da se bojim, temveč je to bogastvo. Zaradi teh čustev se me otroci ne bojijo, primejo me za roke. Bil sem vesel, da sem maševal v mamini župniji, cerkev je bila polna. Bil je sneg, mraz, toda ljudje so prišli. Tu je vera zelo močno zasidrana v srcih ljudi. Slovenci tudi radi pojejo. Ljudsko petje povezuje, daje moč, veselje, domov greš vesel, ker si pel, bil z drugimi srečen. Zato sem prosil, naj zapojejo. Zapeli so tri ljudske pesmi, vsa cerkev se je vključila in bila res kot ena družina. Slovenski škofje, ki so me lepo sprejeli, so me vprašali, kako vidim slovensko Cerkev. Dejal sem: je še živa, ima zdrave korenine, le manj mladine in otrok je. Naredite nekaj, da bo maša bolj vesela, da bodo ljudje bolj peli, bolj sodelovali pri mašah. Ljudsko petje daje moč. Ko na Madagaskarju 10 tisoč ljudi poje, je taka moč, da turisti z vsega sveta jokajo od ganjenosti. Revni in lačni otroci pojejo na vso moč. Veliko je vere, je pa treba tudi na zunaj izražati naše veselje. Ker Jezus je živ, je že vstal od mrtvih, ni več na križu. Biti moramo veseli in kazati tudi na zunaj, da smo notranje in zunanje osvobojeni in srečni.

Kakšne spremembe v Sloveniji opažate v primerjavi s stanjem izpred osmih let, ko ste jo zadnjič obiskali? Pravite, da ste se pet dni počutili kot v raju, mi pa tega doma ne zaznavamo.

Sužnji smo materialnih dobrin, ki bi nam morale pomagati, da bi bili bolj veseli, povezani, gre pa vsak zase. Da si srečen, se moraš srečati s sočlovekom. Ko pridem, ne morem pozdravljati hiše ali drevesa, čeprav se včasih pogovarjam z drevesi – ampak mi ne odgovorijo. Radi se ustalimo, najsi bo v ideologiji, v veri, v navadah in nočemo sprememb. Želimo uživati, kar smo ustvarili. A ne moreš uživati sam. S hišo ne moreš govoriti; govoriti moraš z ženo, otroki, sosedi. To nam manjka. Smo zaprti ljudje in se moramo odpreti. Odpreti se pa pomeni, da drug pride k tebi, njegove težave pa so potem tvoje težave. Lahko si med seboj pomagamo. To naj bi dal evangelij. Veliki švicarski teolog Maurice Zundel je nekoč dejal, da ne veruje v Boga. Ljudje so se čudili, on pa je dopolnil: jaz živim Boga. To je boljše kot govoriti nekaj naučenega o Jezusu, a ga ne živeti. To nam manjka. Telefon nam vzame ves čas, gledamo vanj in stvari gredo mimo. Toda nič ne dobiš od tega, te ne razveseli in ne osreči. Pomembno je, da se lahko pogovarjamo, glavno pa je, da iščemo resnico. Da iščemo pravo ljubezen. Da iščemo pravo bratstvo. Da ustvarjamo okolje, v katerem bi se vsi čutili srečne. Na naših obrazih se mora poznati, da smo bratje med seboj. V Akamasoi grem težko mimo ljudi, ne da bi jih pozdravil. Če me ne pozdravijo, nič hudega, smo bratje. Se pozdravljamo. Tudi če bi šel po Ljubljani, bi vsakogar pozdravil. Ko se dva človeka srečata, se morata pozdraviti.

Na Madagaskarju vidimo vesele obraze, veliko otrok, ogromno rojstev; v Sloveniji jih letno več umre, kot se jih rodi. Je to pomemben problem v zahodnem svetu?

Brez dvoma. Nemčija umira, Italija umira, Španija umira; Francija ne umira, ker je tam veliko bratov muslimanov z veliko otroki. Narod mora živeti. Na Madagaskarju mora imeti človek toliko otrok, kot jih zmore preživeti. Vsak otrok je bogastvo naše zemlje. Seveda je to pomembno. Vidi se, ko ni otrok, tudi veselja ni pravega. Če sem tako vesel in ne čutim let, ki jih imam, je to zaradi tamkajšnjih otrok, ki so stalno okoli mene. Ti otroci ti dajo mladost in moč, ki ju tu ne vidim. Veliko pozornost posvečam medsebojni pomoči med njimi. Delamo v to smer s šolami, tisoči učencev, 19.589 jih imamo. Kljub težavam je veselje, pa čeprav poleg smetišča.

Kako se spominjate papeževega obiska na Akamasoi leta 2019?

Papežev obisk je bil nekaj izrednega. Frančišek ima posebne antene in hitro ve, ali je nekaj narejeno, je samo protokol, spektakel ali prihaja iz srca. Ko je stopil v našo dvorano, je videl 8.500 mladih, ki so peli z vso močjo, in je čutil nekaj iskrenega. Kot je rekel sam, je začutil luč in spodbudil, naj gre po celem otoku in onkraj sveta. Poudaril je, da moramo na rob, vedno na rob, tam so pozabljeni. Mi smo šli na ta rob družbe že pred 34 leti. In s svojim obiskom nam je papež dal izjemno podporo, veselje ljudi pa je bilo nepopisno. Nobenih ograj in varnostnikov ni bilo, saj smo rekli, da mora začutiti našo družinsko skupnost in veselje. Takrat se je čutil med svojimi brati in sestrami. Ko so me moji ljudje videli s papežem, so podvojili veselje. Prijel sem ga za roko in ljudem dejal, da je to papež, ki je z ljudstvom in hoče biti z nami.

Veliko delate, garate. Kje je skrivnost, da ne izgorite?

V evangeliju. Na Madagaskar sem prišel zaradi enega človeka – Jezusa. On je dal življenje za svoje brate in sestre, on je govoril resnico in to tudi živel. Hotel sem ga posnemati in ga iščem že pol stoletja. Našel sem ga med najbolj revnimi otroci na smetišču. On mi daje to moč. Včasih me vprašajo, ali ne obupam. Ne morem obupati pred toliko otroki! Včasih imam sveto jezo, zakaj se oblastniki ne zavzemajo za svoje otroke, svojo mladino, to so njihovi ljudje. Pred volitvami so dali svoje obraze na plakate in prosili, naj jih volijo. Ko jih volimo, pa pozabijo na ljudi, na odnos. Moč mi dajejo ti otroci in evangelij. Rečem: Jezus, pomagaj mi, gremo naprej!