Za nami je selitev, ki smo jo zelo dolgo pričakovali. Toliko mesecev truda in moževe odsotnosti je v moji glavi slikalo selitev skorajda kot prihod v raj – trenutek, ki bo naša življenja razdelil med prej in potem. Kljub temu da si nisem slikala idiličnega življenja v novi hiši, saj sem vedela, da bo ogromno dela še ostalo, sem se znašla na neznanem terenu vrtiljaka občutkov in čustev – nas vseh.

Selili smo se, ko je bilo zadoščeno zahtevanemu minimumu – ograja na stopnicah, kopalnica in kuhinja. Jedli smo na tleh in živeli iz škatel. Pa čeprav ima tudi to svoj čar, nisva imela namena, da bi to bil naš življenjski stil. Za vse ostalo pa je potrebna vložena energija. Po stresu selitve se možu urnik ni umiril. Ko je prišel pozno popoldne iz službe, je sestavljal regale, brusil rabljeno pohištvo, montiral štedilnik … Tako kot takrat, ko je na hišo prišel samo delat, je preklopil v storilnostni način, se odmaknil in želel čim več opraviti v čim krajšem času. Jaz pa sem se nade...