Kdo bo učil naše otroke, se sprašujemo v rubriki Aktualno v novi Družini. Podatki kažejo, da v Sloveniji manjka štiri tisoč (!) usposobljenih učiteljic in učiteljev. Najbrž ni več šole, kjer otrok ne bi učili ljudje, ki za to nimajo ustrezne izobrazbe. Pa ne govorimo le o učiteljih, ki so z otroki v podaljšanem bivanju, ampak je največji manko prav pri učiteljih matematike, fizike in računalništva ter strokovnih predmetov. Le kdo bo po končanem študiju računalništva šel delat v šolo za dobrih tisoč evrov neto, če lahko v zasebnem sektorju dobi vsaj trikrat toliko?

Slabe plače in stresno delo pa nista edini niti glavni razlog za kritično pomanjkanje učiteljev. Kot ugotavljamo v Družini, je ključni razlog za pomanjkanje, da upokojevanja starejših učiteljev ne uspejo pokriti z mladimi kadri. V naslednjih petih letih bo pogoja starosti in delovne dobe za upokojitev izpolnilo blizu 4.000 učiteljic in učiteljev. V naslednjih desetih letih se pričakuje, da se bo upokojilo prek 6.500 osnovnošolskih in srednješolskih učiteljic in učiteljev.

Tudi v Cerkvi imamo podobno demografsko situacijo. Medtem ko lahko zadnja leta število novomašnikov preštejemo na prste ene roke, podatki iz Letnega poročila Katoliške Cerkve kažejo, da je bila leta 2022 povprečna starost duhovnikov dobrih 63 let. V desetih letih, od leta 2012, se je dvignila za kar pet let. Lahko približno izračunamo, koliko delovno sposobnih duhovnikov bo v Sloveniji čez 10, 20 let, obseg dela pa se najbrž ne bo drastično zmanjšal. Da o upokojitvi duhovniki ne morejo razmišljati, nam pove primer župnika v Strunjanu, ki svoje delo opravlja pri 88-ih.

Kakšna realnost bo pričakala mlade može, ki se danes odločajo za pot posvečenega življenja? Kako se bodo znašli, ko bodo sami odgovorni za ogromno območje več župnij, ki imajo danes še svoje župnike? Se bodo sposobni prilagoditi novim razmeram? 

Rešitev, ki se danes nakazuje, je ta, da bodo v župnijah vse več odgovornosti prevzemali laiki. Organizacija verouka, vodenje župnijske pisarne, skrb za finance, urejanje glasila in še veliko stvari, za katere ni potrebno duhovniško posvečenje, bi lahko že danes prevzeli župnijski sodelavci. Za to bo potrebno veliko zaupanja, pa tudi usposabljanja.

Tega se v naših škofijah že zavedajo. Da bi zgradili strukture, na katere se bodo lahko duhovniki v prihodnosti oprli, so ponekod bolj, drugje manj dejavni. Kot primer dobre prakse lahko omenimo tečaj vodenja, ki ga v jeseni pripravlja škofija Celje. Namenjen je tistim, ki so jim v Cerkvi zaupane voditeljske vloge, pa tudi tistim, ki se na te vloge pripravljajo.

Dobro bi bilo, da bi se vsi, ki imajo v rokah moč odločanja, tako v državi kot v Cerkvi, ustavili in premislili, kaj lahko danes naredijo, da bo naša prihodnost čim bolj svetla. Posledice (ne)uspešnosti bomo namreč čutili vsi, še najbolj pa naše mlade generacije.