Mojca in Boštjan Pleško sta se spoznala na poti v Kanadi, kjer sta potovala s še dvema prijateljema. Poročila sta se leta 2000 in v 24 letih zakona postala starša sedmim otrokom. Njuni otroci odraščajo, trije so že polnoletni, najstarejši ima 23 let, najmlajša jih ima osem. Biti starš je tudi težko, priznavata. In kaj kot starša odraščajočim otrokom še lahko dasta?

»Zgled najine ljubezni, zgled tudi v tem, da če se v vsem ne strinjava, se uskladiva in tudi pobotava, delovne navade, molitev in tudi to, da lahko živiš svoje sanje. Želim jim predati to, da se rodiš kot paketek, kamor je Bog dal različne talente, in če se mu predaš, Bog poskrbi, da se življenje obrne tako, da pride na plan tisto, za kar si bil namenjen. Tudi midva imava majhne oazice, kamor lahko greva in se napolniva, to pa potem predajava otrokom. Stremiva k dejavnemu in pristnemu krščanstvu,« odgovarja Mojca.

»Mislil sem, da sem pri vzgoji že veliko zapravil, sploh pri fantih. Zadnje čase pa spoznavam, da so vzeli najin odnos tak, kot je, zdaj se pa vračajo. Hvala Bogu ni nobeden zašel in spoznavam, da gledajo, srkajo, rečejo tudi ne, ker se kot najstniki ne smejo z vsem strinjati. Lepo, da sta Nejc in Matjaž šla z nami v Kančevce prostovoljno, in še navdušena sta bila,« dodaja Boštjan.

Družina Pleško. Na sliki eden manjka, ker je na poletnem delu v planinskem domu na Vršiču. FOTO: Tatjana Splichal

Živijo v Puštalu pri Škofji Loki in so se letos drugič udeležili počitnic Aninega sklada v Kančevcih. »Za nas je bila to dragocena izkušnja,« pravi mama Mojca. »Na teh počitnicah se počutim kot v prijetnem Božjem balončku. Kar puhtelo je od življenja.«

V pogovoru za Našo družino sta se zakonca Pleško sprehodila od prvih skupnih začetkov do velikih preizkušenj, ki sta jih prehodila v skupnih letih življenja. In za kaj sta Mojca in Boštjan najbolj hvaležna?

»Hvaležen sem za Mojco, odprtost življenju, za otroke. Hvaležna sva, da jih lahko imava in da so zdravi,« pove Boštjan. Mojca pa pravi, da je hvaležna, da se imata po toliko letih še rajši in »da sva šla skupaj skozi doline smrtne sence, neurja in nevihte, lepoto življenja, da rasteva skupaj, za povezanost, ko čutiva drug drugega, in da vsak zase rasteva. Hvaležna sem, kako sem iz dekliških let prestopila v materinskost, ki me je obdarila z neverjetnimi stvarmi in občutji čudežnosti, da lahko na tem svetu izkusim in vem, kaj pomeni ljubiti drug drugega, sebe, otroke, Boga. Ni mi dovolj čofotati na površju, rada imam globine in širjave. Lepo mi je, da mi Boštjan vse to pomaga odkrivati in si deliva tudi občudovanje stvarstva. Hvaležnost in zagotovilo, da sva/smo v Božjih rokah v dobrem in slabem.«

Vabljeni k branju celotnega intervjuja v najnovejši številki priloge Naša družina (34/2024).