Poročena sva skoraj dve leti – malo, si bo kdo mislil, toda brez dveh ne prideš do petdesetih. Rečem lahko, da sva bila v prvem letu zakona preveč zasedena, da bi se lahko kaj bistveno spremenilo. Naš župnik je vedno pravil, da je to medeno leto, in prav mu dam. Stvari so še »fletno frišne«. Ko sva z možem te dni tuhtala, kaj je po poroki drugače, sem opazila, da je do vseh predrugačenj prišlo v zadnjem letu. Ker si vzameva več časa za naju, ker bolj opazujeva, kaj se z nama dogaja, in ker se več pogovarjava. Rada bi omenila tri ključne spremembe.

Več se prepirava

Tega nisem napisala, ker bi vas želela kakorkoli odvrniti od poroke. Naj pojasnim: zagotovo imava več nesoglasij in prepirov, toda vsak tak trk nama daje možnost, da zrasteva. Morda nama v trenutku, ko se prepirava, ni najbolj prijetno, a je vredno. In ne samo, da se kregava več, ampak tudi bolje – vaja dela mojstra. Hitreje rešujeva konflikte in lažje prosiva za odpuščanje ali se opravičiva. Prek prepirov bolje spoznavava drug drugega, kaj nama je pomembno, kje se vnameva.

FOTO: Pixabay

Bolje poznava sama sebe

Ne le, da bolje poznava drug drugega, ampak sva bolje spoznala tudi sebe. V primarni družini se razvijamo od rojstva dalje in običajno smo z brati in sestrami precej kompatibilni. Imamo podobne načine reševanja težav, komunikacije, enako zlagamo brisače … Dokler se nisva poročila in preselila v skupni dom, nisva bila tako pozorna na vzorce, ki sva jih prinesla od doma. Tu pa zdaj ni več vse samoumevno. Rečem lahko, da ti je zakonec kot ogledalo. Če je bilo pri nas doma običajno, da spijemo kavo takoj po kosilu, pri možu pa so jo pili z enournim zamikom, se vprašava, kakšne male žrtve sva pripravljena sprejeti drug za drugega. Ali pa se bova trmasto držala svojih navad. Dejanja kažejo ljubezen.

Božja ljubezen je za naju postala konkretna

V Cerkvi se veliko govori o Božji neskončni ljubezni do nas, vendar si običajno tega ne znamo zares prestavljati. V primarni družini to najbolj doživljamo od svojih staršev, vendar ni zaman zakrament svetega zakona najboljši približek Bogu, ki je Ljubezen. Tu je ljubezen odločitev – v dobrem in slabem. Zavedanje, da sem ljubljena v vseh svojih napakah in ne glede na svoja dejanja, daje človeku veliko svobodo. Vem, da nas tako ljubi Bog, toda veliko lažje si to osmislim, ko vidim, da me moj mož ljubi z enako neskončno ljubeznijo. In obrnjeno. Tega pa sama ne bi zmogla. To je ena od milosti, ki nama je dana z zakramentom.

Nama je fajn. :) Moj mož pravi, da je odločitev za poroko sprejeta v stanju 'blažene nevednosti'. Ker ne moreva zares vedeti, za kaj sva se odločila. Toda to je le prvi korak v zaupanju, odločiti pa se je treba vsak dan znova. Po poroki je vse drugače, ker si pustiva rasti drug ob drugem.

Razmišljanje je bilo objavljeno v reviji Naša družina, prilogi tednika Družina (26-27/2024).