10. aprila je umrl akademik Drago Tršar (rojen 27. aprila 1927), ki je veljal za eno najpomembnejših slovenskih kiparskih osebnosti, v javni spomin in prostor pa se je zapisal predvsem z množičnimi figuralnimi kompozicijami, med katerimi so tudi take s jasnim ideološkim (komunistično-revolucionarnim) sporočilom. Omenimo le Spomenik revolucije iz leta 1962, ki še vedno »krasi« osrednji trg prestolnice, torej Trg republike pred stavbo parlamenta.

Prav ta spomenik v marsičem »pooseblja« razpravo o tem, kaj sporoča slovenska spomeniška krajina in kako je mogoče, da dobrih 30 let po osamosvojitvi ne le na osrednjem ljubljanskem trgu, ampak še marsikaterem drugem javnem prostoru dominirajo spomeniške stvaritve, ki slavijo vse kaj drugega kot demokracijo, pluralnost, človekove pravice …

Kaj storiti s Tršarjevim Spomenikom revolucije, v katerem nekateri prepoznavajo morilsko revolucionarno »vešalo«, drugi pa monumentalno delo nesporne umetniške vrednosti?

V luči teh dilem se je že ničkolikokrat zastavilo tudi čisto konkretno vprašanje: kaj storiti s Tršarjevim Spomenikom revolucije, v katerem nekateri prepoznavajo morilsko revolucionarno »vešalo«, drugi pa monumentalno delo nesporne umetniške vrednosti.

»Ostali bodo le umetniško sprejemljivi«

Do te tematike se je na posvetu, ki je bil v prostorih Državnega sveta Republike Slovenije novembra 2018 posvečen 20. obletnici projekta Temna stran meseca, opredelil akademik dr. Milček Komelj, verjetno najboljši poznavalec slovenske novejše umetnostne zgodovine. V svojem predavanju se je sicer veliko širše spraševal o tem, kako se je temna stran družbenega življenja skozi likovno umetnost razkrivala v letih po odmevni razstavi, ki jo je leta 1998 pripravil Drago Jančar s sodelavci, v delu predavanja pa se je dotaknil tudi usode spomenikov, postavljenih v čast nekdanji revolucionarni ideologiji.

Posvet Temna stran meseca II. v prostorih Državnega sveta Republike Slovenije. FOTO: Bogomir Štefanič

Akademik je izrazil jasno zavedanje, da so spomeniki, v dobesednem pomenu posvečeni času druge svetovne vojne, ki v veliki meri proslavljajo partizanski boj oziroma še bolj komunistično revolucijo, poseben problem. Tu so vprašanja zaradi zgodovinske bližine in občutljivosti sodobnikov zelo kompleksna in v bistvu predvsem ideološka.

To spoznanje je ponazoril s stališči poznavalcev te tematike že v prejšnjem režimu: »Moj stric Ivan Komelj, ki je bil republiški konservator in se je ukvarjal tudi s tovrstnimi spomeniki, mi je že pred pol stoletja na vprašanje, kaj bo v prihodnosti s tolikerimi raznovrstnimi vsepovsod raztresenimi pomniki, odgovoril, da bo svoje storil čas in bodo ostali le umetniško sprejemljivi; močno kritična do njihove kakovosti sta bila tudi slikar France Mihelič in kipar Stojan Batič, oba nekdanja partizana.«

Kaj bo s tistimi spomeniki, ki so po Komeljevi presoji »umetniško pomembni in naše ambiente estetsko dopolnjujejo oziroma krasijo že sami po sebi, ne glede na svojo ideološko namembnost, in so zato lahko celo nepogrešljivi«?

A Komelju se je na posvetu v državnem svetu zastavilo še novo vprašanje: kaj bo s tistimi spomeniki, ki so po njegovi presoji »umetniško pomembni in naše ambiente estetsko dopolnjujejo oziroma krasijo že sami po sebi, ne glede na svojo ideološko namembnost, in so zato lahko celo nepogrešljivi«?

Predlog za Spomenik revolucije

Pri tem je imel akademik v mislih predvsem ljubljanski Spomenik revolucije kiparja Draga Tršarja, ki po Komeljevih besedah »Trg republike povzdiguje v arhitektonsko-estetskem smislu«. Če namreč »ne poznamo imena spomenika, kip simbolizira vsakršen množični zanos, nenehno zgodovinsko dogajanje z vzponi in padci, kar je nasploh bistveno za Tršarjevo 'ustvarjalnost množic', ki ni sama po sebi nikoli ideološko programatska. Umetniška veličina oziroma pomenska odprtost njegovega kipa je prav v tem, da se je sam po sebi ne glede na namen naročnika izognil propagiranju ideologije, četudi je nastal po njenem naročilu.«

Iz izrecno estetskih razlogov bi bilo najbolje, da bi danes ničkolikokrat apostrofirani spomenik ostal na svojem mestu, a da bi se mu deklarativno spremenilo ime oziroma namen.

Kaj torej s tem kipom, ki je – to si moramo priznati – predmet številnih kritik, da na Trgu republike nima več kaj iskati, tu in tam pa je bil tudi tarča protikomunističnih grafitov? Po Komeljevi presoji bi bilo »iz izrecno estetskih razlogov najbolje, da bi danes ničkolikokrat apostrofirani spomenik ostal na svojem mestu, a da bi se mu deklarativno spremenilo ime oziroma namen, saj se v zgodovini spreminjajo tudi imena trgov, ne da bi jih podrli, ali se zamenjujejo prebivalci istih vladnih palač in celo religije v cerkvenih stavbah, ki so že v srednjem veku iz poganskih templjev postajale krščanske«.

Ilustrativna fotografija, ki smo jo objavili ob pogovoru z Urško Lampret o dolžnosti Katoliške cerkve k uporu proti revoluciji. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj pa s »togim« Kidričem?

Dr. Komelj pa je na posvetu Temna stran meseca II. izrazil tudi zavedanje, da je večji problem kot z abstraktnejšimi spomeniki revolucije »s figuralno konkretiziranimi spomeniki, posebno z zelo togim ljubljanskim Kidričevim, ki bi ga zlahka pogrešali oziroma prestavili v muzejski depo ter nadomestili z vsestransko primernejšim, saj tudi kipar Zdenko Kalin, kot mi je med srečanji dejal, nanj nikakor ni bil ponosen«.

Lahko pa bi po drugi strani vse dozdajšnje ali vsaj vse umetniško vredne spomenike te vrste »skušali gledati zgolj z zgodovinskimi očmi, kot na pričevalne dokumente o naši zgodovini in vsakokratnem gledanju nanjo, kakršna je pač že bila, pa naj presojamo upodobljence kot za Slovence zaslužne ali škodljive, kot junake ali zločince«.

Porodila se je že vrsta predlogov, da bi »po vzoru drugih narodov tudi pri nas oblikovali poseben spomeniški park, ki bi učinkoval kot učilnica zgodovine; tako mi je govoril že sam Drago Tršar ali je pisal Primož Lampič in še kdo«.

Vendar, kot je dejal dr. Komelj, »tovrstne kipe, kot kaže človeška zgodovina, zmagovalci od nekdaj sproti odstranjujejo, kar kaže, da vsakokratni odločujoči sodobniki znanilce zanje nesprejemljivih idej, še posebej če so jim prizadejale grozo in bolečino, le težko gledajo neobremenjeno«. Zato se je porodila že vrsta predlogov, da bi »po vzoru drugih narodov tudi pri nas oblikovali poseben spomeniški park, ki bi učinkoval kot učilnica zgodovine; tako mi je govoril že sam Drago Tršar ali je pisal Primož Lampič in še kdo«.

Spomenike, ki so izjemno kakovostni ali nepogrešljiva likovna dopolnitev ambientov, pa naj bi po Komeljevih besedah »vendar dojemali na njihovem prvotnem mestu kot historično pričevanje o zgodovini, ki je minila, in ne kot ideološko propagando, ki bi nam razjedala notranji mir«. Hkrati pa se je akademik, glede na rane, ki jih danes živečim polpretekla zgodovina še vedno in celo na novo odpira, zavedal, da »nikakor nisem dovolj moder, da bi lahko jasno videl vsestransko najprimernejšo rešitev«. Še posebej, če bi beseda nanesla na monumentalni Titov spomenik v Velenju, ki »oživlja in s svojo prezenco drastično vsiljuje duhovno navzočnost totalitarnega duha preteklosti; a bi bil trg brez njega hkrati izpraznjen«.

Le upamo lahko, da se bo razprava, ki jo je na posvetu Temna stran meseca II leta 2018 zastavil najprodornejši raziskovalec slovenske novejše umetnostne zgodovine in interpret sodobne likovne umetnosti, nadaljevala. Morda je slovo Draga Tršarja, ki je veljal za »rekorderja med kiparji javnih spomenikov«, nova spodbuda v tej smeri.