Kaj razkrivajo spomini Benediktovega tajnika nadškofa Gänsweina?
Kaj razkrivajo spomini Benediktovega tajnika nadškofa Gänsweina?
Nadškof Gänswein v delu z naslovom »Nič drugega kot resnica« (Nient'altro che la verita) med drugim piše o posameznih nesoglasjih med nekdanjim in sedanjim papežem, poroča avstrijski Kathpress. Knjiga je v Italiji že nekaj dni na prvih straneh številnih časnikov, saj so bili prvi odlomki v medijih objavljeni že pred pogrebom zaslužnega papeža 5. januarja. V komentarjih so Gänsweinove zapise razlagali kot napade na papeža Frančiška. Frančišek je nadškofa Gänsweina v osebno avdienco sprejel minuli ponedeljek. Nemški nadškof je bil po lastnih navedbah imenovan za izvršitelja oporoke Benedikta XVI.
Osrednja tema knjige je sobivanje in nasprotovanja med upokojenim in sedanjim papežem, zato imajo poleg osebnostnih razlik in napetosti pomembno vlogo tudi politični, cerkvenopravni in dogmatični vidiki. Georg Gänswein v knjigi poroča, da je zaslužni papež leta 2013 svojemu nasledniku obljubil pokorščino, kljub temu pa sta se po navedbah v knjigi večkrat razhajala v mnenjih. Benedikt XVI. naj bi svojega naslednika med drugim pozval, naj zavzame jasnejše stališče glede moralno-teoloških vprašanj.
Nevarno je, če skupino vernikov postaviš v kot in v njih vzbudiš občutek preganjanja ...
Benedikt za spravo s tradicionalisti
Najmočnejša kritika papeža Frančiška je v Gänsweinovih spominih povezana prav s tradicionalnim latinskim bogoslužjem in motu proprijem Traditionis custodes, ki je bil izdan poleti 2021. Po besedah avtorja je zaslužni papež v tem – »po lastnem prepričanju« - videl »napako«, ki bi lahko »ogrozila njegov poskus sprave s tradicionalisti«.
»Benedikt,« piše nadškof Gänswein, »je menil, da je prepoved tradicionalne latinske maše v župnijskih cerkvah napačna, saj je vedno nevarno, če skupino vernikov postaviš v kot, v njih vzbuditi občutek preganjanja in obrambno držo, da morajo za vsako ceno obvarovati svojo istovetnost pred 'nasprotnikom'.«
Odstop s papeškega položaja je vendarle tudi pomembno znamenje, da je papež samo papež in ne dobri Bog.
Papeži naj ostanejo na položaju do konca svojega življenja
V Vatikanu so se pod vtisom zdaj razkritih napetosti v zadnjih dneh okrepili glasovi, ki menijo, da papeški odstopi po zgledu Benedikta XVI. v prihodnosti ne bodo prav pogosti. Po besedah vatikanskega državnega tajnika kardinala Pietra Parolina bi takšen odstop ustvaril »potencialno kočljive razmere«. Nemški kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki deluje v rimski kuriji, pa je opozoril, da je sobivanje starega in novega papeža pravzaprav v nasprotju z bistvom papeške službe kot varuha cerkvene edinosti.
Še preden je vsebina Gänsweinove knjige prišla v javnost, je avstrijski kardinal Christoph Schönborn izrazil upanje, da bo zgled odstopa, ki ga je izvedel pokojni zaslužni papež Benedikt XVI., nekakšna »šola« za prihodnost: »To ne sme postati tradicija. Menim, da je prav, da papeži ostanejo na položaju do konca svojega življenja, če je to le mogoče. Tako je bilo namreč stoletja.« Odstop s papeškega položaja pa je vendarle tudi pomembno znamenje, tako kardinal Schönborn, »da je papež samo papež in ne dobri Bog«.
Knjiga razodetij?
Gänsweinova knjiga razkriva nekatera tvegana razhajanja v Vatikanu. Spomini nadškofa Gänsweina so bili že pred izidom razglašeni za »knjigo razodetja«: v resnici knjiga ne vsebuje nobenih škandalov, kljub temu pa njena vsebina ni nič manj odmevna.
Nekateri italijanski časniki so spomine Benediktovega tajnika v predobjavi označili kot »Georgov napad na Bergoglia«. Več kardinalov in nadškofov je v pogovorih za medije opozorilo, naj Gänswein molči, prizadevali naj bi si celo, da bi objavo ustavili. Toda vpliv Svetega sedeža na eno največjih italijanskih založniških hiš se je izkazal za omejenega: teden dni po pogrebu Benedikta XVI. je knjiga tudi uradno na knjižnih policah.
Poroča tudi o čestitkah prostozidarske lože
Kot v prispevku piše Kathpressov vatikanist Ludwig Ring-Eifel, je ob branju 336 strani dolgega dela že po nekaj straneh jasno, kakšna je dejanska »odmevna« narava teh spominov, za katere je Benediktov osebni tajnik očitno že pred leti naredil in ovrednotil številne natančne zapiske. Nadškof Gänswein recimo poroča o čestitkah vodje največje italijanske prostozidarske lože po izvolitvi kardinala Jorgeja Bergoglia za papeža marca 2013, ki so - drugače kot pred osmimi leti - zelo prisrčne in skoraj preveč navdušene.
Dolgoletna vez med Benediktom in Gänsweinom
Knjiga opisuje tri obdobja v življenju pokojnega papeža: čas, ko je bil prefekt Kongregacije za nauk vere (1982-2005), pontifikat (2005-2013) in skoraj deset let »upokojenega staleža«, ko je bil Benedikt XVI. »papa emeritus« (2013-2022). Gänswein je glavnega junaka knjige spremljal v vseh treh obdobjih kot osebni tajnik, toda Ratzinger ga je na svojo stran pritegnil šele proti koncu svojega prefektovanja.
Nadškof Gänswein Benedikta XVI. opisuje kot »nežnega človeka, dobrega učitelja, vrhunskega učenjaka, kardinala in papeža, ki je pustil pečat v zgodovini našega časa«.
Po navedbah spletnega portala La Croix International knjiga spremlja življenje Josepha Ratzingerja od njegovih družinskih in bavarskih vezi do smrti na zadnji dan leta 2022. Nadškof Gänswein se je obširno posvetil delu človeka, ki mu je služil od leta 2003 do zadnjega diha in ki mu je bil kot duhovni oče. Benedikta opisuje kot »nežnega človeka, dobrega učitelja, vrhunskega učenjaka, kardinala in papeža, ki je pustil pečat v zgodovini našega časa«. V uvodu pokojnega papeža pohvali kot »svetilnik teološke pristojnosti, doktrinalne jasnosti in preroške modrosti«.
Dva moža v belem
Nadškof Gänswein se ob tem bori na več »frontah«. Po eni strani poskuša odvzeti podlago za argumente vsem tistim tradicionalnim katoliškim gorečnežem, ki menijo, da je bil Benediktov odstop v nasprotju s pravili in da Frančiškova izvolitev zato ni bila pravno veljavna. Po mnenju tako mislečih je namreč Petrov sedež trenutno prazen. Zato Gänswein v knjigi podrobno opisuje, kako je v Benediktovi napovedi odstopa in poslovilnem govoru prišlo do manjših napak in spodrsljajev, ki jih ti teoretiki zarote odtlej radi uporabljajo kot »dokaze« za svoje zmedene teorije.
Gänswein poskuša ovreči trditev, da je nekdanji papež svojemu nasledniku večkrat »podstavil palico« in se vključil v nekakšno konservativno opozicijo. Podrobno opisuje dogajanje vse od dneva izvolitve, nagovore starega papeža, ki jih je namenil novemu papežu, prisrčna srečanja med njima, izmenjavo drobnih pozornosti in še veliko več. Predvsem pa poudarja izjavo, ki jo je javno potrdil tudi Frančišek: da je upokojeni papež iz svoje dnevne sobe prijazno odslovil vse tiste, ki so se želeli pritoževati nad novim papežem.
Upokojeni papež je iz svoje dnevne sobe prijazno odslovil vse tiste, ki so se želeli pritoževati nad novim papežem.
Kljub številnim anekdotam o harmoniji pa nadškof Gänswein ne prikriva, da je v skoraj desetih letih »sobivanja« večkrat prišlo tudi do občutnih trenj in razhajanj v mnenjih. Eno takšnih je nemudoma vplivalo na Gänsweinov položaj v papeški hiši: afera okoli knjige, ki jo je izdal »konservativni« kardinal Robert Sarah.
Afriški kardinal je namreč uporabil gostujoči prispevek upokojenega papeža proti liberalizaciji duhovniškega celibata in razširil vtis, da sta z Benediktom XVI. soavtorja knjige z izrazito konservativnimi teološkimi tezami. Ker nadškofu Gänsweinu tega »manevra« ni uspelo preprečiti, mu je papež Frančišek sporočil, naj odtlej skrbi le za tedaj že 92-letnega zaslužnega papeža in naj opusti svoj položaj prefekta papeške hiše.
Poleg osebne prizadetosti, ki jo je s tem Gänsweinu povzročil papež Frančišek, omenjena epizoda natančno kaže na »občutljivost« sobivanja dveh »mož v belem« v Vatikanu, na katero zdaj opozarjajo številni visoki cerkveni predstavniki v Vatikanu, vse do državnega tajnika kardinala Parolina: dokler »upokojeni papež« še lahko govori ali piše, vedno obstaja nevarnost, da ga bodo izkoriščali tisti, ki se še naprej tesno oklepajo njegove teološke usmeritve in niso najbolj naklonjeni usmeritvi novega Petrovega naslednika.