V vsakdanji rutini nam je precej jasno, kaj moramo storiti: zjutraj vstanemo, se pripravimo na šolske, študijske ali službene obveznosti, pojemo kosilo, popoldne poskrbimo za rekreacijo in gospodinjstvo, morda vmes kaj zmolimo ali se celo odpravimo k sveti maši, zvečer pa se odpravimo spat. 

Odgovor na vprašanje, kaj pa je zares tisto, kar bo napolnilo naše življenje, nam Jezus namigne v srečanju s Samarijanko, ki je opisano v 4. poglavju Janezovega evangelija.  

Upodobitev sv. Terezije Deteta Jezusa in njenih staršev. FOTO: Tatjana Splichal

Sveta Terezija Deteta Jezusa v svoji knjigi z naslovom Povest duše (v slovenščini prvič izdana že davnega leta 1940) nam na uvodno vprašanje odgovarja, da je to ljubezen: »To je vse, kar pričakuje Jezus od nas! On ne potrebuje naših del, želi si samo naše ljubezni. Isti Bog, ki se mu ne zdi potrebno nam povedati, da je lačen, se ne ustraši prosjačiti za malo vode pri Samarijanki. Bil je žejen. Samo ljubezen do nesrečne svoje stvari ga je gnala, da je zaprosil: "Daj mi piti!" Žejen je bil ljubezni.« 

Nato pa ta prikupna svetnica – in zdi se, kot da bi govorila ravno nam – svoje razmišljanje zaključi z naslednjimi besedami: »Čutim, da je danes še bolj žejen. Saj med številnimi učenci sveta ne prejema nič drugega kot nehvaležnost in brezbrižnost. Ne samo od učencev sveta, celo od svojih lastnih. Kako malo jih je celo med nami, ki bi se brez pridržka prepustili njegovi brezmejno nežni ljubezni!«