Odgovarja: Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof 

V zadnjih letih se v družbi odpira vse več prostora tudi za govor o bolečih, ranjenih odnosih, nasilju, zasvojenostih in zlorabah. Nasilje, poniževanje, čustvene in spolne zlorabe so se v družinah vedno dogajali, samo govorilo se ni toliko o njih. 

Čeprav so ostali neizgovorjeni, to ne pomeni, da je otrok nanje sčasoma pozabil. Takšna dejanja so v bolečem spominu ostala tudi v odraslosti.

Pot do spoštovanja vodi prek odpuščanja.

Psihologi so raziskali, kakšne posledice puščajo različne oblike nasilja in zlorabe. Po drugi strani ni treba biti strokovnjak, da nekdo ve, kako zelo rani prav zloraba bližnje osebe, posebej staršev. 

Kdor ima takšno izkušnjo, teže sprejme Jezusovo zapoved »Spoštuj očeta in mater«, saj pojem spoštovanja zajema dober, pozitiven odnos do nekoga predvsem zaradi njegove dobrote in morale.

Iz velikih bolečin se rojevajo največji blagoslovi.

Če sem malo bolj konkreten. Spomnim se pripovedi duhovnika, do katerega je bil oče v hudi zasvojenosti nasilen in poniževalen. Ko je ta duhovnik, takrat še mlad fant, pobegnil od doma, je najprej reševal sebe in se od očeta povsem odvrnil. 

Ko pa se je odločil za duhovništvo, se je srečal s prav tem temeljnim vprašanjem: Kako bom lahko dober duhovnik, če pa sovražim svojega očeta? Več let je o tem premišljeval, potem pa doumel, da Bog ne zapoveduje, naj svoje starše ljubimo, temveč jih vsaj spoštujemo. 

Spoznal je, da bo samo tako, da si bo prizadeval za drugačen, spoštljiv odnos do očeta, lahko prekinil vzorec vedenja, ki je bil v njihovi družini navzoč več generacij, saj so bili tudi njegovi starši ranjeni. Čeprav jih to ne opravičuje, niso znali ali zmogli ravnati drugače.

Kako bom lahko dober duhovnik, če pa sovražim svojega očeta?

Pot do spoštovanja vodi prek odpuščanja. Za večino je to dolg proces. Poleg različnih oblik pomoči je še bolj pomembno, da človek najprej poišče odnos in spravo z Bogom za vse težko, čemur je bil kot otrok izpostavljen. 

Tega pa ne zmore drugače kot z molitvijo, po kateri prejema milost odpuščanja. Bog je dal življenje tudi njihovim staršem, čeprav ga niso znali in zmogli živeti bolje; korak za korakom sprejema, da se iz velikih bolečin rojevajo največji blagoslovi.

Soočenje s problemi, iskrena volja, da se težave rešujejo, pogovor in tudi strokovna pomoč, če je to potrebno, je pot, ki more prek najtežjih izkušenj in prizadetosti voditi v nove, še bolj kvalitetne odnose. 

Ob tem pa je ob vseh človeških prizadevanjih ključnega pomena, da zaupamo v moč Božjega delovanja v vsakem drobcu stvarstva in v vsej človeški izkušnji, pa ne samo to, v človeku si dobri Bog poišče svoj dom. Z učlovečenjem Jezusa Kristusa ni človeškega strahu, teme, obupa ali bolečine, ki jih ne bi On delil z nami. 

Nenehno nam skuša biti blizu, pa ne zato, ker smo tako dobri, krepostni, spodobni in delavni, ampak zato, ker ljubi vse, kar je ustvaril, ker njegov živi Duh prebiva v vsakem človeku in ni prišel, da bi obsojal, ampak da bi prav vsak človek v Njem našel mir, svobodo in novo upanje (prim. Jn 3,13-17).

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (7/2022).