P. Marko Ivan Rupnik je bil po poročanju medijev obtožen kaznivega dejanja po kan. 977 (Odveza soudeleženca pri grehu zoper šesto božjo zapoved), za katero je vnaprej izrečena kazen izobčenja (kan. 1384). 

Profesor cerkvenega prava dr. Stanislav Slatinek. FOTO: Tatjana Splichal

Ker te trditve vzbujajo veliko vprašanj, želimo pojasniti, kaj po kanonskem pravu pomeni kaznivo dejanje »odveza soudeleženca« (absolutio complicis) in kaj »vnaprej izrečeno izobčenje«:

• Spovednik, ki soudeležencu pri grehu zoper šesto božjo zapoved podeli odvezo (absolutio complicis), je ta neveljavna, razen v smrtni nevarnosti (kan. 977). Cerkveno pravo zelo široko opredeli kaznivo dejanje. Spovednik lahko z osebo istega ali nasprotnega spola na različne načine greši zoper šesto božjo zapoved. Lahko gre za različna dejanja (poljub, dotik, spolna združitev itd.) ali besede, znamenja ali poglede, ki so grešne narave, ker si jih duhovnik ne bi smel dovoliti in ker so zoper šesto božjo zapoved, to je zoper čistost oz. zoper duhovnikovo obljubo celibata. Zato je krivično, če se »greh zoper šesto božjo zapoved« razlaga zgolj kot »spolno dejanje«. Za slovenskega bralca to pomeni samo eno: da je šlo za dejanje, ki samo po sebi vodi v roditev otroka. Za kakšno dejanje je v resnici šlo v primeru p. Rupnika, ne vemo, zato je treba z vidika kanonskega prava obtožbo razlagati zelo ozko – morda je šlo zgolj za nedovoljen telesni dotik med dvema odraslima osebama. Ne glede na to, za kakšno dejanje gre, vedno je kaznivo, če spovednik soudeležencu za to dejanje podeli zakramentalno odvezo.
• Spovednika, ki soudeležencu podeli zakramentalno odvezo, zadene vnaprej izrečeno izobčenje (kan. 1384), ki je pridržano apostolskemu sedežu. Izobčenje je zdravilna kazen in pomeni, da se je storilec s samim dejanjem postavil zunaj cerkvenega občestva. Od tistega trenutka naprej storilcu ugasnejo vse pravice, ki jih je imel kot duhovnik. Ni mu dovoljeno opravljati nobenih dejanj, ki jih običajno opravlja vsak duhovnik (npr. da obhaja sv. mašno daritev). Vsa opravila, ki bi jih duhovnik še naprej opravljal, so nedopustna. Se pa lahko osebno ali po spovedniku vedno obrne na apostolski sedež (neposredno na papeža ali na Apostolsko penitenciarijo) in prosi za odvezo od greha in oprostitev od kazni.
• Pristojna oblast (npr. papež ali Dikasterij za nauk vere), če prejme prijavo kaznivega dejanja, lahko takoj pozove domnevnega storilca, da prizna kaznivo dejanje ali pa se brani, da tega ni storil. Če duhovnik prizna kaznivo dejanje (prizna, da je res podelil odvezo soudeležencu pri grehu zoper šesto božjo zapoved) in dejanje obžaluje, lahko vedno prejme odvezo od greha in oprostitev od kazni. Običajno se takemu spovedancu, kot pri vsaki spovedi, naloži še primerna pokora.
• Vnaprej izrečeno izobčenje ni trajna kazen. Traja za čas trdovratnosti in ugasne v trenutku priznanja in iskrenega kesanja.

Preberite članek o novih dejstvih v zvezi z obtožbami v primeru p. Marka Ivana Rupnika.