Spoštovana Tina, s tem vprašanjem odpirate obširno in tudi zahtevno temo našega duhovnega življenja. To pa je tudi zahtevna tema našega vsakdana tako v odnosu do Boga, do sebe, do vsakega sočloveka, do stvarstva.

V svetopisemskem in tudi našem splošnem razumevanju beseda »srce« predstavlja vsebino in življenje celotnega človeka. Tako ta beseda predstavlja naše telo, ko z vsemi čuti doživljamo sebe in svojo okolico; predstavlja našo dušo, ki se izraža prek čustev, misli, volje in hotenja; posebej pa predstavlja tudi našega duha, saj s srcem verujemo, ljubimo in upamo.

Če se človek odpre Bogu na vseh teh področjih, lahko rečemo, da mu odpira srce.

To bi torej lahko pomenilo, da naj bi človek odprl sebe za Boga v vseh telesnih, duševnih in duhovnih razsežnostih. Ko Jezus prihaja do človeka kot pravi Bog in pravi človek, se z njim res lahko povežemo in združujemo na vseh teh ravneh. Če se torej človek odpre Bogu na vseh teh področjih, lahko rečemo, da mu odpira srce; oziroma če se na teh področjih telesa, duše in duha človek pred Bogom zapre in ga odklanja, lahko rečemo, da Bogu zapira srce.

Kako to storiti? Cerkev nam prihaja naproti na vseh teh področjih, da bi se lahko odprli Bogu: v dogodkih lastnega življenja, ki zadevajo telo in čute – vsakdanje delo in dolžnosti, praznovanja in počitek, bogoslužja v cerkvi, medsebojne odnose, zdravje in bolezen …; Bogu se odpiramo z vso dušo v čustvih, razmišljanju, intelektualnih sposobnostih, lepoti, ustvarjalnosti, odločitvah, dobrih delih ...; in z Bogom smo v duhu povezani v ljubezni, zaupanju, češčenju ter upanju na večno življenje.

Poleg tega pa Jezus govori, da lahko njega sprejemamo v svojih bližnjih, v ljudeh.

Cerkev, ki pomeni skupnost vseh nas vernikov, nam prek Božje besede, zakramentov in liturgičnega leta pomaga, da vedno znova odkrivamo možnosti novega povezovanja z Bogom ter tudi ovire, ki naše srce zapirajo pred Bogom in ljudmi. Poleg tega pa Jezus govori, da lahko njega sprejemamo v svojih bližnjih, v ljudeh. Posebej je Jezus pozoren na male: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal« (Mr 9,37).

Zelo je pozoren na naše odnose do ubogih, ki jih našteva v svojem govoru o vesoljni sodbi in se z njimi istoveti: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (…) Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili« (Mt 25,40.45-46). Konkretno to pomeni, da na poseben način Jezusu odpiramo srce z vživljanjem v srca bližnjih, posebej tistih, ki se soočajo s trpljenjem, preizkušnjami.