Iskanje darila za birmo marsikomu predstavlja pravi izziv, zato smo za nasvet povprašali Boštjana Debevca, odgovornega urednika tednika Družina, Ano Rupar, urednico Naše družine, Davida Ahačiča, vodjo knjižnega programa pri založbi Družina, in Tejo Omerzel, ustvarjalko katehetskih pripomočkov na Družini in vodjo knjigarne Družina Štula. 

Bralci svetujejo 

Med drugim pa smo na Facebook profilu Druzina.si za izvirne ideje birmanskega darila povprašali vas, dragi bralci. Najpogostejši predlogi so bili: 

• duhovne vaje,
• romanje/izlet,
• komplet duhovnih pripomočkov,
• naročnina na revijo Najst in
• skupne fotografije.

Najboljše darilo je, da mu boter nameni svoj zgled, kako živeti življenje, in mu tu pa tam posivi lase s svojimi nasveti. (Tomaž L. Uršej) 

Sebastjan Erlah je zapisal: »Zadostno darilo je birma in botrstvo, ki je doživljenjsko.« Oglasil se je tudi Aleš Čerin, ki je zapisal: »Sveto pismo in slavnostni govor pri kosilu, kjer kot boter poveš, da naj bo številka tvojega telefona na prvi strani telefona od birmanca – da te lahko pokliče kadarkoli. Skratka, daš se mu na razpolago kot mentor za celo življenje.«

Se spomnite svoje svete birme? Kaj ste sami dobili za birmo?

Boštjan Debevec: Ja, to je bil res en čaroben čas. V dneh pred birmo se mi zdi, da smo vsi leteli pol metra nad zemljo. V zraku je bila ena mešanica pričakovanj, najstniških hormonov, pravljičnega sveta in tudi ena odprtost za duhovnost, za Boga. Za birmo sem dobil nekaj sladkarij, zlato verižico in kolo. Verjetno ni treba pojasnjevati, česa sem bil najbolj vesel.

Boštjan Debevec. FOTO: Arhiv Družina

Ana Rupar: Svoje birme se še zelo živo spominjam, od obiska nadškofa, do spovedi, vseh priprav, deževne nedelje in tudi tega, kdo vse se dogodka ni mogel udeležiti – stara mama je bila v bolnišnici, sestra doma z nekaj dni staro mojo prvo nečakinjo, druga sestra na turneji s folkloro. Ta dogodek sem težko čakala, seveda tudi zaradi darila. Pri 12 letih se še nisem najbolje zavedala samega pomena zakramenta. Takrat smo v večini dobivali kolesa in zame je bilo to prvo čisto moje kolo, na katerem sem se še nekaj dni vozila z veliko rdečo mašno.

David Ahačič: Sam sem bil pri birmi pred dobrimi 20 leti. Moja birmanska botra je bila tudi moja krstna botra (in mnogo let kasneje tudi poročna priča) in njeno darilo mi je ostalo najbolj v spominu – skupaj sva se namreč udeležila organizirane ekskurzije v Rim, ki sem ga takrat prvič obiskal.

Teja Omerzel: Spomin na mojo sveto birmo je zelo medel. Boga sem namreč zares spoznala in prepoznala šele kakšno leto po birmi. V povezavi z birmo se spominjam nakupa obleke. Spomnim se, da sem želela, da moja botra ne zapravi celega premoženja in da mi podari nekaj uporabnega in skromnega. Ravno v tistem času sem prenavljala otroško sobo in zato sem si za darilo izbrala tedaj najbolj ugodno posteljo v trgovini. Nekaj let po birmi sem odkrila, da mi je botra tedaj podarila tudi Sveto pismo, ki me je ves ta čas čakalo v predalu sobe.

Ste tudi birmanski boter? Kakšno darilo ste podarili svojemu birmancu?

Boštjan Debevec: Bil sem boter nečaku Martinu. Čutil sem, da mu moram stati ob strani že v času priprave na birmo, v sebi sem začutil nekakšno vsestransko očetovsko skrb. Pogovarjala sva se tudi o pomenu birme in vlogi Svetega Duha. Mislim, da mu je veliko pomenil ta čas, ko sva bila skupaj, in da je bilo to verjetno najpomembnejše darilo. Ker sta bili takrat pri birmi še dve nečakinji/sestrični, smo se doma predhodno dogovorili, kaj bomo kupili, da bo približno za vse enako. Poleg nekaj sladkarij sem Martinu podaril zlato verižico in kolo. Vsega je bil zelo vesel in spomnim se, da je ob tem jokal.

Ana Rupar: Ko sem imela to čast, da sem bila nečakinji botra, smo se glede darila uskladili skupaj s starši, potrebovala je računalnik in zanj smo prispevali skupaj. Kot botra sem ji želela podariti še nekaj trajnejšega za spomin, to je bil nakit.

Ana Rupar. FOTO: Osebni arhiv 

David Ahačič: Sam sem birmanski boter dvema bratrancema, s katerima smo že od nekdaj tesno povezani. Oba sta prejela enako darilo – romanje. S prvim sva v lastni režiji z vlakom poromala v Rim, z drugim pa sva se udeležila organiziranega avtobusnega romanja k sv. Egidiju oz. sv. Tilnu v Saint-Gilles v Provanso.

Teja Omerzel: Ta velika čast me je doletela pred leti. Zelo ponosna sem bila, ko me je moj birmanec vprašal, ali bi bila njegova botra. Od tistega dne dalje se sprašujem, kako biti dobra botra mladostniku, ki je »oddaljen« kristjan. Velikokrat zato posežem po molitvi zanj, kar štejem kot največje darilo, ki mu ga dajem. Za darilo sem varčevala kar nekaj časa, saj sem bila še študentka. Želela sem mu podariti skupno doživetje, zato sem mu kupila adrenalinsko dogodivščino, ki bi bilo tudi mini romanje. Dobil je tudi lepo uro. Poleg tega pa sem še zelo dolgo zanj izbirala križ, ki bi bil »dovolj kul« za v njegovo sobo.

Vendar bolj kot vrednost darila imejte v mislih darove Svetega Duha. Včasih pozabimo, da nas je takrat poleg botra in ostalih povabljencev obdaril predvsem on – Sveti Duh.

Kakšno darilo je po vašem mnenju najbolj primerno, da ga podari birmanski boter birmancu?

Boštjan Debevec: Mislim, da je najpomembnejše darilo čas, ki ga preživimo z birmancem, predvsem pogovor o njem, kaj čuti, kako doživlja Boga, molitev, o njegovi prihodnosti, kaj ga v življenju veseli, česa ga je strah, in tudi to, da mu povemo, kaj lepega mi vidimo na njem. Mislim, da je to daleč največ, kar mu lahko damo: svojo pozornost in občutek, da je pred Bogom in za nas nekaj posebnega. Materialno darilo pa naj bo tudi povezano s tem, kar je njemu blizu in seveda primerno našemu proračunu.

David Ahačič: Če birmanec in boter gradita pristen odnos in se dobro poznata, ne bi smelo biti težav – boter bo vedel, kaj ima njegov varovanec rad oziroma kaj rad počne, s čim ga bo lahko spodbudil in razveselil, birmanec pa bo na drugi strani čutil, kaj od botra lahko pričakuje ali ga morda odkrito prosi. Zdi se mi modra odločitev za darilo s trajno vrednostjo, ki bo birmancu tudi v kasnejših letih lahko dragocen spomin in spodbuda na življenjski poti. V tem oziru vidim dobro izbrano knjigo – s posluhom za birmančev okus in zmožnosti – kot najboljšo možnost. Morda bo kdo rekel, da romanje nima trajne vrednosti, saj v nekaj dneh mine, spomin pa se zabriše, a tudi moja izkušnja je, da je skupaj preživet čas zelo lep in dragocen, med birmancem in botrom pa se more razviti še pristnejša in zaupnejša vez.

David Ahačič. FOTO: Marjan Pogačnik 

Teja Omerzel: Opazila sem, da del ljudi posega po »tradicionalnih« ali pa »zapovedanih« katoliških darilih, ki večinoma romajo v predale naših birmancev in birmank. Nekaj pa je takih, ki iščejo kaj »posebnega«. Seveda so tu še vsi tisti, ki za birmansko darilo ne zavijejo v katoliške prodajalne. Po nešteto pogovorih s kupci birmanskih daril sem spoznala, da je čas, da v knjigarno pripeljem kar se da pisano ponudbo daril, ki lahko postanejo za birmance del njihovega vsakdana. Tako smo se z ekipo študentk v knjigarni najprej lotile pregleda dobrih knjig, ki nagovarjajo mladostnice in mladostnike. Odzivi so bili neverjetni! Najlepše je, ko so se vračali k nam, samo zato, da so povedali: »Prav ste imeli. Naš mulc res ne bere knjig. Ampak to je pa pojedel v enem večeru. In pravi, da je dobra!«

Potem pa so tu še mala drobna darilca, kot so katoliški nakit in oblačila, revija Najst, skodelice, obeski ali multimedijska darila. Vselej pa se mi je zdelo pomembno, da vsak mlad katoličan prejme »osnovno opremo«. To je Sveto pismo. Odlično je, da danes lahko kupimo Sveto pismo, ki je priročno in moderno oblikovano.

Kaj predlagate, da podarijo ostali povabljenci, denimo starši, sorodniki ali prijatelji?

Boštjan Debevec: Najlepše je, če so to spet bolj osebna darila; seveda manjša. Fanta gotovo razveseli kakšen lok ali vstopnica za košarkarsko tekmo.

Ana Rupar: Drugim birmancem, ki jim nisem botra, običajno podarim kakšno knjigo z duhovno vsebino, najraje pa letno naročnino na revijo Najst.

David Ahačič: Dobrega branja ni nikoli preveč in ravno najstniki potrebujejo iskreno spodbudo, da primejo knjigo v roke. Mora pa biti knjižni dar res pozorno izbran, da odgovarja birmančevim potrebam in zanimanjem. Za koga bo torej pravo Sveto pismo ali kakšno duhovno branje, za koga drugega pa priročnik z nasveti ali pustolovski roman, ki pa bo navsezadnje tudi imel učinek na njegovo duhovno rast. Predvsem pa lahko vsi podarijo čas, ki ga skupaj preživijo v iskrenem veselju, praznovanju, prijateljstvu.

Teja Omerzel: Vsekakor nekaj, kar pričuje. Nosi govorico o Presežnem. A je hkrati uporabno in se da umestiti v vsakdan mladostnika.

Teja Omerzel. FOTO: Osebni arhiv 

Kaj je po vašem mnenju mladim bolj dragoceno, materialno darilo ali doživetje?

Boštjan Debevec: Navzven so verjetno večjemu delu mladih pomembnejša materialna darila, navznoter pa mislim, da je veliko pomembnejše to, koliko sprejetosti in pozornosti mladi občutijo pri botru. Najstnik to sicer težko pokaže, globoko v srcu pa ostane zapisan prav ta oseben odnos in občutek, da sem za nekoga vreden takšen, kot sem.

Ana Rupar: Pri darilih, naj bo to birmansko ali kakršnokoli drugo, se mi zdi najpomembnejše, da z njimi poskušam čim bolj prisluhniti obdarovancu in njegovim interesom.

David Ahačič: Čeprav bi s prvo sapo marsikdo odgovoril, da bo birmanec najbolj vesel denimo motorja, ki ima že kar pregovorno mesto v takšnih pogovorih, vsakdanja izkušnja kaže, da se predmetov hitro naveličamo, ne glede na to, kako pomembni se nam sprva zdijo. Zavedanje, da ga boter spremlja, spodbuja, podpira, se veseli z njim v daljšem časovnem obdobju, je po mojem mnenju za birmanca najbolj dragoceno.

Teja Omerzel: Idealno darilo, ki ga boter lahko podari birmancu, je skupno romanje. Pa naj bo v lasti režiji po naravi in gorah ali pa v organizirani obliki do kakšnega romarskega središča. Skratka – skupno doživetje.