V nadaljevanju razmišlja in piše o razlogih, »zakaj se nič ne da«. Teh je, kot pravi, več, izpostavil pa je dva: preveliko centralizacijo in monopol Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Težava centralizacije je, da zdravstveni delavec nima nikakršnega vpliva na pogoje dela. »Če v tem togem sistemu ne moreš ljudi motivirati z denarjem, jih boš motiviral z neuradnimi priboljški, uslugami in privilegiji, ali pa bodo ti ljudje postali apatični,« medtem ko nekateri direktorji zlorabljajo položaj za parcialne in zasebne interese namesto za razvoj celotnega zavoda, navaja Potočnik. Težava monopola državne zavarovalnice pa se kaže v tem, da direktor bolnišnice nima veliko vpliva na poslovanje, če bolnišnica pridela minus, pa ga krije država, »zato se nihče v državnem zdravstvu zares ne sekira, če se ne dela dobro«.

Posledica so odhodi, ki jih bo ob zakonu, ki ga napoveduje vlada, še več. »Vlada bi uvajala nove omejitve, kazni in obveze, da bi zdravstvene delavce na silo obdržala v državnem zdravstvu ali pa jim toliko poslabšala možnosti dodatnega dela, da bi postalo tudi drugod nevzdržno in bi se zato po neki nenavadni logiki vsi vrnili v državne zavode. Pustimo ob strani, da je zakon poln neustavnih elementov in da uvaja za zdravstvene delavce režim, ki se ga ne bi sramovali niti v najbolj svinčenih časih trdega komunizma,« zapiše Federico Potočnik.

Situacijo ponazori na primeru radiologije, kjer je za vlado rešitev ta, da zniža ceno, ki jo ZZZS plača za radiološko storitev. »Po domače, da poslabša položaj radiologov, ki delajo privatno. Da ta radiolog ne bo imel več časa za družino, da ne bo več delal zadovoljno, ampak da se ga prisili, da gre nazaj v bolnišnico, kjer bo delal na več deloviščih naenkrat, kjer bo po vsakem turnusu utrujen in nesrečen, kjer ne bo mogel izboljšati svojega položaja, ker se čaka na sistemske spremembe,« je ciničen infektolog.

Da bi morda izboljšali pogoje v državnem zdravstvu, vlada Roberta Goloba »ne razmišlja«, piše Potočnik in ob tem spomni, da zdravniki še vedno stavkajo in da jim je predsednik vlade napovedal »totalno vojno«, v kateri je »treba sovražnika premagati«. »Za vlado je dovolj to, da zdravstvenim delavcem toliko poslabšajo pogoje drugje, da bodo ponižno hodili nazaj v gulage – pardon, v bolnišnice,« zapis sklene Poročnik.