Lahko gre za nekatoličane, ki k maši pridejo s svojimi partnerji, ali pa ljudi, ki se iščejo v veri; če niste z mašo »skupaj gor rasli«, vas lahko prvi (ali pa drugi ali pa tretji …) obisk katoliškega bogoslužja precej zmede – v človeku vzbudi občutek, da »vsi poznajo nekakšno skrivnost, ki meni ni znana«. Morda vam bo naslednjih nekaj odgovorov na nekatera zares izvrstna in pogosta vprašanja »novoprišlekov« v pomoč.

1. Čemu vse to sedenje, vstajanje in klečanje?

To imenujemo »katoliška aerobika«. Tako ohranjamo telesno pripravljenost. Šala! Vsaka drža med bogoslužjem ima svojo funkcijo in namen. Ko sedimo, zbrano poslušamo, smo pozorni na Božjo besedo, nagovor duhovnika in nekatere molitve. Stojimo iz dveh razlogov: da prisluhnemo evangeliju (med berili sedimo) in na ta način izražamo svojo navzočnost v Kristusu. Evangelij je Božja beseda, ki nas nagovarja v tem trenutku. Poslušamo zgodbe o Jezusu in besede, ki jih je izgovarjal in stojimo zato, da jih počastimo. Včasih stojimo zato, da izrazimo našo edinost v molitvi (denimo pri izpovedi vere) kot Kristusovo telo, stojimo skupaj kot občestvo, ki se pripravlja na sprejem Kristusovega telesa v evharistiji. Klečanje je znamenje pokore. Priznavamo svojo grešnost in potrebo po Božjem odpuščanju, zato v Njegovi navzočnosti klečimo (predvsem med molitvami, ki so povezane z evharistijo) in prosimo odpuščanja.

2. Kaj je tisto mahanje z rokami pred obrazom, ki ga vsi ljudje počnejo pred branjem evangelija?

To je eno mojih najljubših vprašanj, še posebej zato, ker ljudem, ki se želijo spreobrniti, vedno naročim, naj ga zastavijo svojim katoliškim znancem, pa ti skoraj nikoli ne poznajo odgovora nanj. Pred branjem evangelija, ko občestvo skupaj stoji in posluša, naredimo znamenje križa (običajno s palcem) na čelo, usta in srce, s čimer ponazorimo svojo prošnjo Bogu, naj evangelij za vedno ohrani v naših mislih, na naših ustnicah in v naših srcih. Če evangelij ohranimo na teh treh mestih, bodo vse naše misli, besede in želje usklajene z Jezusom. Gre za telesni opomnik, da evangeliju ne zgolj prisluhnemo, ampak ga moramo vsak dan tudi živeti. Mnogi katoličani tega ne vedo in pred obrazom le nerodno zapletejo s prsti. Pošteno se nasmejijo in so zadovoljni, ko od katehumenov izvejo, zakaj to počnejo že vse življenje (katehumeni pa zdaj vedo več o katoliških navadah kot »stari« katoličani).

3. Kako to, da vsi vsaj na prvi pogled vedo, kaj se dogaja in kaj lahko pričakujejo?

To je ena najboljših stvari pri katoliški maši. Tako kot jo obhajamo v Sloveniji, jo obhajajo tudi drugod po Evropi, pa v Ameriki, Aziji in kjer koli po svetu. In precej podobno, kot jo obhajamo danes, so jo obhajali tudi kristjani v 1. stoletju. To je dolga doba, da človek neko stvar dodobra spozna. Od molitev, ki jih izrekamo, do branja Božje besede, do naše drže in odgovorov, pri katerih sodelujemo – vse je vnaprej jasno; vse gre po točno določenem obrazcu v vsakem jeziku. To je čudovito, kajti če vam je potek maše znan, se lahko povsem potopite v obred, se znebite vsega, kar vas je težilo, preden ste prišli v cerkev, in pustite, da se sveta maša »dogaja«. V tej rutini je posebna lepota in tudi tolažba. V rutino je vpeto branje Božje besede, ki se vsak teden spreminja (vendar vedno vemo, kaj nas čaka), pesmi, ki se prav tako spreminjajo, pridiga, ki naj bi bila usklajena z evangelijem, in nekatere molitve. In tako nikoli ni vse povsem enako, vedno pa je v enaki obliki. Vse lažje postaja, ko se navadite. Veliko župnij ima v klopeh tudi letake ali knjižice s potekom svete maše, ki ga verniki lahko spremljajo z branjem.

4. Kaj je tisti piškot, ki ga vsi prejemate, in ali ga lahko dobim tudi jaz?

Izvir in vrhunec vsega, kar počnemo kot katoličani, je evharistija, torej zakrament svetega obhajila. Jezus v Janezovem evangeliju pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6, 51). To razumemo precej dobesedno. Med zadnjo večerjo je Jezus vzel kruh in vino, ju blagoslovil in rekel: »To je moje telo«, »To je moja kri« in »To delajte v moj spomin« (Lk 22). Tudi to razumemo precej dobesedno. Med mašo se spominjamo Jezusove žrtve za nas na križu. Žrtvoval se je enkrat za vselej, vendar nam je naročil, naj tudi sami pri tem sodelujemo. Naše spominjanje te žrtve ni nič novega; eno in edino žrtev nam prinaša v sedanjost. Hostije in vino se iz teh elementov spremenijo v Njegovo živo navzočnost – v Kristusovo telo in kri. To za nas ni zgolj simbol. To je stvarnost. In zato prosimo, da le tisti, ki skupaj z nami verujejo v to znotraj katoliške Cerkve, sodelujejo pri prejemanju obhajila.

5. Zakaj katoličani pričnejo svoje molitve z znamenjem križa?

Ta praksa je še posebej neprijetna in predstavlja izziv za protestante, kadar se nam pridružijo pri slavljenju (ali pa prestopijo v katoliško Cerkev). Dva razloga sta, da kot katoličani molitev začenjamo z znamenjem križa: V imenu Očeta, in Sina, in Svetega Duha. Najprej s tem kličemo Sveto Trojico. Ko molimo, ne pozabimo, da četudi naslavljamo en sam del Trojice (kadar denimo izrecno molimo k Jezusu), vedno v molitev vključujemo »celega Boga«. Vse tri Božje osebe so vedno prisotne in vse tri so en sam Bog. Drugi del znamenja je gesta, ki jo po telesu naredimo z roko. Tudi s tem se spominjamo, da v molitvi nagovarjamo Troedinega Boga, k Njemu pa prihajamo v ponižnosti; razumemo, da smo odrešeni le z žrtvijo, ki jo je Jezus za nas daroval na križu. Naš odnos z Bogom se prične in konča s tem nesebičnim Jezusovim dejanjem in poklicani smo, da posnemamo ljubezen, ki nam jo naklanja, tako da se žrtvujemo za druge. Z Bogom se pogovarjamo v upanju, da mu bomo postali vedno bolj podobni; to pomeni, da moramo biti tako nesebični kot je le mogoče – kakor Jezus.

6. Zakaj ljudje ob prihodu v cerkev svoje prste pomočijo v vodo?

Voda, ki je navadno v kropilnikih, pritrjenih na steno ali steber ob vhodu v cerkev, je blagoslovljena voda. Ko vstopimo v cerkev, vanjo potopimo prste in naredimo znamenje križa, s čimer obudimo spomin na svoj krst. Preko krsta vstopamo v Cerkev (kot kristjani) in preko krsta postanemo Božji otroci. Prejmemo Njegov klic k spreobrnjenju. Obhajanje svete maše pričnemo s tem obredom in sami sebe spomnemo, da smo Božji otroci, v Božji hiši, in da smo lahko uživamo najbolj posebno jed, ki jo nam in vsem drugim Božjim otrokom ponuja Bog Oče. Pravimo, da je Cerkev »Kristusovo telo«, voda pa nas spominja, da to telo sestavljajo naše župnijsko občestvo in vsi verniki po svetu. Pripadamo drug drugemu, odgovorni smo drug za drugega, poklicani smo, da širimo svojo vero in delimo svoje življenje z drugimi. Vsi pa smo združeni in preko enega in edinega krsta so nam odpuščeni vsi grehi.

7. Zakaj ljudje pokleknejo na eno koleno, preden sedejo v klop?

Še eno tistih vprašanj, na katerega mnogi katoličani ne poznajo odgovora. Ko vstopimo v cerkev, se najprej spomnimo svojega krsta (z znamenjem križa), nato pa se spomnimo, zakaj smo sploh prišli – zaradi Jezusove navzočnosti v evharistiji. V cerkvi je prostor, ki mora biti na posebnem mestu in je običajno narejen vsaj iz poldrage kovine – imenuje se tabernakelj. Tam so shranjene že prej posvečene hostije – za nujne primere, za obhajanje bolnikov ipd. Ker verujemo, da je Jezus v evharistiji resnično navzoč, pokleknemo na eno koleno v smeri tabernaklja – priklonimo se svojemu Kralju Jezusu. To je naš odziv na Njegovo navzočnost in je vedno enak v navzočnosti kralja – v znamenje spoštovanja in časti se mu priklonimo.

8. Zakaj je v katoliških cerkvah vedno križ, na katerem je pribito Jezusovo telo?

Križ z Jezusovo podobo imenujemo razpelo. Katoličani ne častimo le križa, ampak to, kar je Jezus na križu storil. Res je, Jezus je vstal od mrtvih, nič več ne visi mrtev na križu, toda ne smemo pozabiti, da je bil križan. To je stvar, ki jo moramo vedno ohraniti v spominu. Jezus, 100 % Bog, 100 % človek, je resnično trpel in resnično umrl na križu. Verujemo, da nam to dejanje, skupaj z vstajenjem, prinaša odrešenje. Verujemo tudi, da ima zaradi Jezusovega trpljenja tudi naše trpljenje svoj pomen. Ko se ozremo proti razpelu, nas to spomni, da Bog ve za naše trpljenje. Spomni nas tudi, da nismo sami v trpljenju, kakor tudi Jezus ni bil sam. In končno, Jezusovo trpljenje ne pomeni konec zgodbe, naše pa tudi ne. Bog nikoli ne dopusti, da bi bilo naše trpljenje zaman; in razpelo je naše znamenje, da je Bog z lastnim trpljenjem dokončno premagal greh in smrt.

Vir: Jen Schlameuss-Perry / Aleteia
Foto: arhiv Družine (T.P.)