Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26–38)

FOTO: Pexels.

Močno se nam že pozna precej dolgo prebivanje v »kultu izbire«, med policami neskončnih možnosti, v trgovinah, na spletu, v restavracijah, celo v šolskem sistemu, povsod neskončna izbira. To naj bi nas prepričalo, da si lahko življenje menda krojimo po svoje, ne samo, da bi lahko šlo, kot smo si zamislili, celo da imamo pravico do tega.

Zato je menda tako težko sprejeti povsem drugačne poti, ki jih ubira življenje in pri katerih nimamo nikakršne besede, najsi gre za nesrečno zaljubljenost, spodletelo maturo ali zahrbtno bolezen, veliko težje kot nekoč, ko smo ljudje imeli na izbiro samo eno vrsto kruha ali zobne kreme.

Ko smo z otožnimi očmi pogledovali proti nebu, če nam bo Najvišji prizanesel, ko smo še znali reči: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21).

Življenje je dar

Skratka, domišljati smo si začeli, da je naše življenje pravica, čeprav ni tako. Morda se spričo tolikih smrti in bolezni zdaj nekoliko bolj zavedamo, da je življenje v bistvu dar, ne pravica ali zasluga, temveč dar, »milost pri Bogu« (Lk 1,30).

Dar pa: prvič ni nekaj samoumevnega, je izraz naklonjenosti, in drugič je, kakršen je, ne nujno pričakovan in zaželen, sploh pa ne tak, kakršni so od drugih, saj si daru vendar nihče ne izbira, ampak nam je dodeljen od nekoga, ki nas ima rad, in samo njegova stvar je, kaj nam kani podariti.

Tako nepričakovano kot naše je krenilo tudi Marijino življenje, to nam pove Luka v evangeliju, kako se je iz mirnega in načrtovanega obrnilo v nekaj neznano strašljivega. Bog je želel priti na svet kot nekaj nepričakovanega, kot otrok, to je bil njegov načrt odrešenja človeštva, čeprav je zato kruto stopil v zgledno življenje nazareške najstnice.

Mojzesova postava namreč pravi, naj se mlado ženo, ki k svojemu možu ne pride kot devica, odpelje k vratom njenega moža in se jo tam do smrti posuje s kamenjem (5 Mz 22,20-21).

Uvideti načrt

Marija si ni izbrala takega življenja, tudi si ga ni želela, sem prepričan, »vznemirila« (Lk 1,29) se je ob Božjem sporočilu, toda saj pri življenju ne gre za želje, gre za to, da ga počasi začnemo razumeti kot pot k nekemu nam še neznanemu cilju. Pri angelovem, v bistvu Božjem sporočilu ni šlo za »bi« ali »ne bi«, marveč samo za »obvestilo«: »Spočela boš in rodila sina« (Lk 1,31).

In zdaj nekaj s tem naredi, z življenjem, kakršnega imaš, to je dar, namenjen tebi, čeprav se ti zdi pretežek in bi si želela kaj drugega. Za to gre pri našem poslanstvu, narediti nekaj z življenjem, ki nam je na voljo. Vzljubiti ga. Ga sprejeti in mu pustiti, da te s svojo neugnanostjo in vprašanji in izzivi spremeni. Ker te očitno mora.

In če to verjamemo, če opazimo, kar je razumela Marija, ko ji je angel na široko obrazložil stvari, ko je pretuhtala situacijo in videla, da je za vsem nek načrt, nek smisel, potem je sprejela. In edino tako lahko življenje, kakršno je, sprejmemo tudi sami. Če ga slišimo kot neznano ljubezensko pesem.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (51/2020).