V nadaljevanju si preberite, kako je leta 1838 nagovoril mladeniče in mladenke ter jim razložil pomen velikonočnih »pisank«. Besedilo je bilo objavljeno v knjigi Velika noč na Slovenskem (Družina 1990). 

Kip Antona Martina Slomška v Mariboru. FOTO: Oton Naglost 

U ta veseli spomin se o veliki noči pisanke ali pirhi delijo, ki jih otroci potakajo, in po ledenicah skakajo vsi gmetni in veseli. Veliko je mladih ljudi, ki si pisanke dajejo; pa malo, malo se mi zdi, jih je, ki prav vejo, kaj lepega pisanke učijo. 

Pisanka pisana, rudeča ali bela, terdu luščinu ima, podoba je terpljenja, izdihovanja in pokorjenja na tem svetu. Luščina se stere, olušči in lepo čist belak na svetlo pride. Tako tudi truplo lahko se zdrobi in u prah poverne, kadar ga duša zapusti. 

Ali srečen človek, ki u gnadi božji umerje, njega duša čista bela kakor sneg iz umerljivega trupla neumerjoča u nebesa izleti. To nas pirha belak uči. 

Belak še u svoji sredi lep rumenjak ima, žolt ko čisto zlato: in ravno on nam kaže, kako prelepa bo u nebesih tista krona, če voljno vse težave poterpimo, pravično živimo in spokorjeni umerjemo. Tam velika noč nikoli ne mine, vesela Aleluja nikdar ne utihne. 

Mladeniči in deklice! Le pisanke čedno takajte; ali u nevarnih letih ljubo nedolžnost skerbno varujte; svoj zaklad nosite v rahlih posodah. Pisanka, ki se ubije, nikoli več cela ne bo, čistost mladega serca, ako se izgubi, ni je več. To je velikonočnih pisank živi pomen; tega so velikonočni pirhi lep spomin. 

Aleluja! Aleluja! Aleluja!