Kaj nam sporočajo »svetilke«?
Kaj nam sporočajo »svetilke«?
FOTO: Pexels.
Ker ne veste …
Mimogrede sem na radiu ujel oddajo, v kateri je filozof govoril o raznih »teorijah zarote«, ki te dni druga za drugo še z večjo močjo kot sicer spet brenčijo med ljudstvom kot mesijanski odrešeniki. Pri tem je navrgel zanimivo reč, da se te zarote v negotovih časih, v kakršnih smo, tako dobro oprimejo ljudi, ker vsakomur ponudijo dokaj enostavno razlago o svetu, o življenju – nekdo je pač kriv, da je tako, kot je, Kitajci, Google, vlada, pač nekdo, ki nam že tako ali tako ni všeč. In to nas pomiri. Še vedno imamo vse niti v rokah.
Tako pred bivanjsko krizo potolaženi nekako živimo naprej, enako kot prej, se razume, misleč, da še vedno obvladujemo življenje, čeprav bi zaradi strašljive negotovosti pravzaprav morali končno dojeti, da je življenje v svojem bistvu tako, kot je ta čas, kompleksno, kaotično, nepredvidljivo, negotovo, tudi nerazložljivo, da je torej večje od nas. In da je tako z razlogom.
Razkritje
»Ženin« namreč v Jezusovi priliki pride ponoči, ko vsi, nespametni in preudarni, spijo (Mt 25,5-6). Ravno ta nepredvidljivost ženinovega prihoda je njen bistveni poudarek, tako Jezus pove, da je pri svatbi glavni ženin, ne pa svatje, in da nas življenje zato s svojimi zapleti in preizkušnjami vedno preseneti, ne glede na to, kako dobro smo nanj pripravljeni. Menda je tako, da nas to razgali do obisti, saj se v kritičnem trenutku verjetno edinokrat v nas pokaže natanko tisto, kar smo v resnici.
S prihodom ženina se namreč šele razkrije, katera devica je preudarna in katera nespametna. »Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje« (Mt 25,3-4). Verjetno zato, ker so vedele, koliko olja potrebujejo svetilke, da svetijo, z njimi so morale svetiti že prej, podnevi, morale so se prepričati o tem.
V težkih časih se namreč samo zasveti tisto, na čemer smo že poprej gradili, za kar smo se odločali, kar smo živeli. Če se torej v negotovosti pokaže kaj grozljivega, takšno potemtakem ni življenje, ampak tisto, kar smo mi sami. Človek v temi ni nič drugačen kot prej, samo da se v temi prižgana svetilka veliko bolje loči od ugasnjene.
Budnost
Biti »buden« v negotovosti, »ker ne veste« (Mt 25,13), to je torej umetnost dobrega življenja, imeti »svetilke prižgane« vedno, tudi »podnevi«, ko ni od njih nobene koristi, samo strošek. »Ker ne vemo«, kdaj bo tema, ko nam bodo te svetile. Verjetno je življenje prav zato samo po sebi tako zelo negotovo, da bi začutili potrebo po tem, da bi imeli v njem nekaj trdnega, nekaj, v kar bi stalno verjeli in se na podlagi tega odločali, vztrajali, zato tudi trpeli, a živeli, mirno, zadovoljno, ker bi imeli nekaj, kar bi nam dajalo smer in smisel.
Ker ne nazadnje pri svetilkah ne gre samo za vtis varnosti in gotovosti, ki nam ga dajejo v težkih časih. Za vstop na svatbo gre (Mt 25,10).
Članek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (45/2020).