S kolesom se peljem le nekajkrat na leto, navadno po solato na vrhniško tržnico kilometer od doma. Dvajset let star poceni bicikel za kakšne večje razdalje niti ni primeren, pa tudi sicer me vožnja po dveh kolesih ni nikoli posebej navduševala. Svojčas mi je bilo kolesarstvo dolgočasen šport, tekmovalci s čudnimi čeladami pa podobni vesoljcem … 

Boštjan Debevec, odgovorni urednik Družine

Vse do pred nekaj leti, ko se je pogosteje začel omenjati priimek Roglič in pozneje še Pogačar. Slovenci smo naenkrat postali kolesarska velesila. Predvsem sem občudoval srčnost in vztrajnost zasavskega orla, ki je s svojim plemenitim značajem osvajal kolesarski svet. Mnogi smo vzljubili kolesarstvo in čustveno doživljali njegove zmage, v zadnjih dveh letih tudi hude padce, poškodbe in operacijo rame. Zaradi vsega tega so mnogi napovedovali njegov zaton. Toda Primož se je vrnil in letošnjo sezono začel z odmevnimi zmagami, glavni izziv pa je bila Dirka po Italiji, eno od treh velikih tritedenskih tekmovanj, ki smo jo posebej nestrpno pričakovali; Slovenci tudi zaradi odločilne 20. etape na Svete Višarje, nekoč naše osrednje romarsko svetišče.

Naneslo je, da sem bil v soboto, na dan te odločilne tekme s časom, popoldne službeno na Brezjah, kjer smo obeležili začetek praznovanj ob 10. obletnici slovenske izdaje revije Magnificat. Med popoldansko mašo, ki je bila osrednji del dneva, me je nekoliko grizla skrb, da ne bom mogel spremljati dirke v živo. Toda skrb se je umaknila drugi misli, povabilu, naj bom v miru in v polnosti pri maši. Spremljal sem dogajanje na oltarju, poslušal čudovito koralno petje, pogled se je ustavil tudi na podobi Marije Pomagaj. Spontano je privrela prošnja molitev za zmago Primoža Rogliča, ki jo, mogoče še bolj kot on sam, potrebuje po dolgem in počez razdeljeni slovenski narod. Zmago, ki nam bi vlila upanje, da smo Slovenci velik narod, da smo lahko ponosni, da se lahko veselimo, da se je vredno potruditi za dobro, da se je vredno boriti za prijateljstvo med nami. Prepustil sem se liturgiji in pozabil na čas.

Po maši sem se usedel v park pred baziliko in po telefonu ujel še zadnje dramatične minute vožnje. Ko so sekunde pokazale Primoževo zmago, sem od veselja zavpil … in se obenem previdno ozrl okrog sebe.

Domov sem odhajal z veliko hvaležnostjo, med vožnjo proti domu so predme stopale podobe veselja navijačev, Primožev objem sina in žene, hvaležnost svoji ekipi … In njegova izjava: »Vedno je treba imeti upanje in vztrajati.« Izjemen se mi je zdel tudi komentar ob kritičnem trenutku, ko se mu je snela veriga, v tistem trenutku pa je bil tam kolega, ki mu je pomagal speljati: »Nihče ni vedel, da se bo to zgodilo prav tam. Vsak zakaj ima svoj zato, na koncu se je vse dobro končalo.«

Kaj nam na koncu sporoča Rogličeva velika zmaga na Dirki po Italiji? Kaj je tisto, ki osvaja srca Slovencev in sveta? Mislim, da tu ne gre le za zmago, ampak za nekaj veliko več. Gre za osebnost in držo, ki nehote odgovarja na temeljna vprašanja današnjega časa, časa globokega relativizma.

Življenje ima smisel in zanj se je treba boriti. Ni toliko pomemben rezultat, ampak to, da daš vse od sebe, da storiš, kar je v tvoji moči. Ko v življenju padeš ali te spotaknejo drugi, ne obupaj. Ko ne veš, zakaj se ti je nekaj (slabega) zgodilo, zaupaj, da ima vsak zakaj svoj odgovor in smisel v zato. Odnos med možem in ženo je nekaj svetega, otrok pa je neskončni Božji dar. Družina je prostor ljubezni in zanjo se je treba boriti tudi v času preizkušenj in kriz.

Zato ... Bogu hvala za naše športnike! 

Preberite celotno novo Družino!