V pogledu človeku v oči sem sam prepoznal tudi Božji klic v duhovništvo. »Lačen sem bil, žejen sem bil, nag sem bil, popotnik sem bil, v ječi, bolan …« so besede iz evangelija, ki mi še danes spregovorijo skozi pogled sočloveka. Tudi naslov letošnjega tedna zaporov je: »Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil … (Mr 10,21) ... tudi vate se ozira in te ljubi.« V naslovu se zrcali odnos Boga do mojega srca, do srca vsakogar, ki doživlja stisko, zapor, ranjenosti … Podobno nas k razmisleku vabi papež Frančišek z izbranim naslovom svetovnega dneva revnih Prošnja iz siromakovih ust se dvigne do Boga (prim. Sir 21,5), ki ga obhajamo hkrati s prvim dnem tedna zaporov. Krščansko upanje vsebuje zaupanje, da naša molitev pride pred Božje obličje. Jezus se sreča s človekom iz oči v oči. Kaj nas bo predramilo, da bomo znali spet videti sočloveka, se mu zazrli v oči, začutili njegovo srce, bili sočutni ob njem? Sočutje pa ni pasivnost, marveč terja od slehernega izmed nas aktiven odziv.

Bog ne sodi tako, kot sodi človek, ki ne more nikoli v polnosti poznati sočloveka.

Razmišljanja in molitve, ki nas vodijo skozi letošnji teden zaporov (od 17. do 23. novembra), pred nas postavljajo zgodbe ljudi, njihova trpljenja in hrepenenja. Ne gre le za odgovorne in oškodovane osebe (mnogi v zaporih so prvo in drugo), marveč tudi za njihove svojce, prijatelje, osebje zaporov, pravosodne delavce, probacijsko službo in za vse tiste, ki s svojimi odločitvami vplivajo na življenja ljudi. Te zgodbe ne predstavljajo zgolj teže trpljenja, marveč poročajo tudi o Božjem pogledu nanje. O pogledu sočutja, ki pozna prehojeno pot do točke, na kateri so. Bog namreč ne sodi tako, kot sodi človek, ki ne more nikoli v polnosti poznati sočloveka. Rdeča nit zgodb je preko Božjega pogleda name preoblikovati moj pogled na sočloveka.

Teden zaporov tudi letos ni 'teden zapornikov', marveč vseh, ki jih v življenju kakorkoli prizadene hudodelstvo ali kazen, njihovih bližnjih in tistih, ki z njimi delajo. Njegov namen je, da poživi našo bližino in skrb za ljudi, ki so med nami, v naših župnijah, naših skupnostih, vendar se morda niti ne upajo izpostavljati v svoji vlogi. Teden zaporov nas vabi k sočutju do njih, do aktivne drže, ki izhaja iz molitve, ko zremo Bogu v oči. Odprtost Svetemu Duhu nam namreč daje navdihe, da jasno izkažemo sočutje – s svojo držo, talenti, svojim časom, glasom, s tem, kar lahko ponudimo. Morda je to lahko naklonjen pogled in nasmeh 'zapornikom zaslonov', ko uspejo dvigniti pogled od telefona. Naj takrat srečajo naš pogled, ki bo obžarjen z Božjo ljubeznijo.

Teden zaporov tudi letos ni 'teden zapornikov', marveč vseh, ki jih v življenju kakorkoli prizadene hudodelstvo ali kazen, njihovih bližnjih in tistih, ki z njimi delajo.

S pogledom lahko sporočimo več kot s tisoč izrečenimi besedami. Zbran pogled, očesni stik nam sporoča, da nas nekdo res posluša, da mu je mar, da se je osredotočil na nas, saj se ne ozira na drugo. Naše poglede danes mamijo različne hitre in plehke vsebine, vedno manj smo osredotočeni na tisto pomembno. Da bi se znali ozreti, prepoznati potrebe okrog sebe in delovati ljubeče na svojo okolico. Tudi k temu nas spodbuja teden zaporov, ko spoznavamo, da lahko Božja milost vstopa v naše male zapore. Seveda, če smo pripravljeni odpreti vrata.