Ivan Štuhec v komentarju razmišlja o uličnem sporočilu, kam je zdrsnila današnja kultura, viru vseh kriz in novem letu: »Upajmo, da bo v letu, ki je pred nami, več razuma in manj revolucije.«

Slovenija je v minulem letu preživela poizkus državnega udara z ulice

Del uličnega sporočila je bila obnova revolucije in revolucionarnih metod in to je poizkus državnega udara. Kako je mogoče, da po dobrih dvajsetih letih demokratične ureditve pride država v takšno situacijo? Vzrokov za to je več. Zagotovo pa ni prvi in glavni gospodarska kriza, kot to kričijo medijski kričači, ki so nas nekoč pozdravljali z »dobro jutro, revščina«, danes pa nam govorijo, da so naši otroci lačni. Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni. Če v čem, smo Slovenci že neštetokrat dokazali, da je solidarnost na področju karitativne in socialne dejavnosti dobra, da ne rečemo odlična. Zloraba dejanskih socialnih stisk je šla tako daleč, da so se protesti na ulicah prve tedne prodajali pod krinko socialnih problemov in da je šaljivec Hribar zagnal nekakšno botrsko akcijo, ki jo druge dobrodelne ustanove poznajo in sistematično gojijo že desetletja. Kdo pa je Hribar s svojo krasno vilo in lepimi honorarji, da se gre dedka Mraza. Politiki bi bili res neumni, če bi nasedli tej provokaciji. Hribar že dolgo ni več komik, ampak navaden in pogosto zelo primitiven politični agitator na nacionalnem radiu, ki ga plačujemo vsi. Če si mu to nihče ne upa povedati, je to zato, ker se ljudje bojijo, da jih bo gagal po tistem svojem gaganju. Naj me le!

Res je, da je bila kultura v veliki meri tista, ki nas je stoletja povezovala in držala nad vodo. Tudi v devetdesetih je odigrala pomembno vlogo, ni pa bila edina, kot bi radi nekateri njeni predstavniki to lovoriko nosili pripeto za vedno. Kam je zdrsnila kultura, pove dejstvo, da so nekateri kulturniki odrekli Tonetu Kuntnerju sodelovanje na državni proslavi. Včasih nastaja vtis, da so nekateri kulturniki kot borci – ko so enkrat v tem cehu, imajo dosmrtne zasluge. Sploh so kulturniški šaljivci postali praporščaki na demonstracijah, med njimi najdemo tudi takšne, ki so leta gulili poslanske klopi, zdaj pa se usajajo nad državo, češ, kakšna je.

Celoten komentar Ivana Štuheca:
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/05D4498FA69A5788C1257AE700401767?OpenDocument


Foto: arhiv Družine / T. S.