Seveda se za človeka v lokalni naravi dogajajo nevšečnosti, ki občasno prerastejo v katastrofe, tudi tragedije. A kaj naj s tem podnebjem? Naj kričimo v nebo, naj se vendarle že neha segrevati? Ker nam je vroče?

Argumentom, ki nam jih predoči znanost, težko oporekamo. In podatki nedvomno kažejo, da se narava – vključno s podnebjem – spreminja. Papež Frančišek v okrožnici Laudato si' tako pravi, da »med znanstveniki obstaja dokaj trdno soglasje o skrb vzbujajočem segrevanju podnebja«. Nekaj podobnega ponovi v nedavni apostolski spodbudi. Takšna interpretacija podatkov in soglasje sta tudi razloga, da je bila leta 1992 podpisana »Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah«. Po tem dogodku se države članice enkrat letno zberejo, pregledajo rezultate in skušajo začrtati pot naprej. Ta zborovanja imenujemo COP, iz angleškega Conference of Parties. Priznati si moramo, da sta Organizacija Združenih narodov in Katoliška cerkev izjemno velika in vplivna globalna družbena dejavnika. Zato nosita izjemno odgovornost.

Naj kričimo v nebo, naj se vendarle že neha segrevati? Ker nam je vroče?

Če smo zadnjih nekaj desetletij torej bolj ali manj ugotavljali, da se spremembe dogajajo in da te spremembe načenjajo naš način življenja, bo ta odgovornost, kot vse kaže, postala naša odgovor‑nost. To hkrati pomeni dvoje. V duhu sebične prestrašenosti bi lahko trepetali pred doslej nepoznanim »sodnikom«, ki nas bo poklical na odgovornost in kaznoval; ta sodnik je lahko kar občloveška narava. V duhu človeškega razuma ter zmožnostih empatije, poguma in svobodne volje pa bomo iskali sožitje, ki pomeni dialog in ki se začne s prvim korakom: našim odgovorom Frančiškovi sestri zemlji, katere »ječanje« se po današnjem Frančišku »pridružuje ječanju zapuščenih po svetu, in njihova tožba zahteva od nas drugačno ravnanje«. Zahteva odgovor, zahteva odgovornost. Ne ljubkovanje, zahteva pogum.

Kdo naj torej kriči v nebo, da bo dalo podnebnega odrešenika? In kako? Naj pričakujemo ukaz in predpis, ki nam ju bo serviral COP ali papež? Naj oportunistično uživamo ob karikaturah zasebnih letal pomembnežev v letošnjem Dubaju? Naj se svetohlinsko obregamo ob podnebne aktiviste, ki se prav tako obregajo ob neučinkovitost politične diplomacije in ob tem pijejo vodo iz destilarn na fosilni pogon in varno pakirane v plastenke? Naj gremo Evropejci živet v jame ali samotne samostane Daljnega vzhoda? Bo to naš krik? Nas to vodi v dialog?

Od svetovnih voditeljev pričakujemo, da nam podnebni cirkus že vendar enkrat rešijo. S stikalom, brez dialoga.

V lagodnem življenju istih desetletij, v katerih zaznavamo podnebno krizo, je v človeku vzniknila neka čudna neučakanost. Zdi se nam, da se mora vsaka naša želja ali potreba ali problem rešiti v trenutku. Od svetovnih voditeljev pričakujemo, da nam podnebni cirkus že vendar enkrat rešijo. S stikalom, brez dialoga. Podobno smo naravovarstveno ozaveščeni kristjani kar upali, da bo okrožnica izpred osmih let v trenutku rešila zadrege odnosa med verujočim človekom in ostalo naravo.

Podatki nedvomno kažejo, da se svet spreminja. Del tega spreminjanja so naša iskanja, so vprašanja, ki nam jih enako ponuja resno branje ali karikatura. V duhu notranjega odgovora in odgovornosti ob tem velja predvsem naš pogum, tvoj in moj, da v danem okolju, danih okoliščinah in danih zmožnostih razločujemo, katera vprašanja nas nagovorijo za uravnoteženo ravnanje. Moje in tvoje.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (49/2023).