Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje.

Zdi se, da smo v naših sinodalnih prizadevanjih tudi nekje tu. Občutek imamo, da smo z odločitvijo, da Cerkev – sami sebe torej – motrimo skozi perspektivo skupne poti, probleme Cerkve že rešili. In zdaj čakamo samo še na navodilo, »kaj naj naredimo, da bo drugače.« 

Z drugimi besedami: smo tik pred pastjo, v katero smo se v nedavni preteklosti že nekajkrat ujeli. Ko smo naredili odlične analize, za načrtovalne procese porabili mnogo volje, truda in časa. 

Sinoda je proces vsakdanjega življenja občestva.

Ko smo organizirali dogodke, srečanja in pogovore, naredili ankete in zbirali podatke. In z nič manjšo vnemo vse zbrano pretopili v programske prijeme in v natisnjene zvezke. 

In na točki, kjer bi...