Lahko razpredamo na dolgo in široko, zakaj si želimo biti blizu Boga. Morda na to bližino pomislimo v stiski, bolezni, osamljenosti, ko se o čem pomembnem odločamo, v iskanju ljubezni. Lahko bi rekli, da je to logično, toda zakaj si Bog želi človeške bližine? Priznajmo si: še svet me ne potrebuje. Morda sem v kakšnem krogu pomemben, morda imam prijatelje, družino in ljubim in sem ljubljen. Toda to traja, in ker traja, se bo končalo. Kmalu bo tudi na mojem grobu plevel, potem bo zbledel napis in prej, kot si misliš, bom morda le še omenjen. Ne verjameš? Kdaj si nazadnje pomislil na pradedka in prababico? Katera barva jima je bila všeč? Kakšna načela sta imela? Sanja se ti ne! Bogu pa ni le mar zate, on te ljubi.

Ko se Jezus pred vnebohodom poslavlja, učencem daje več kot navodila in poslanstvo. Daje jim delež pri Očetu, pri sebi in pri Svetem Duhu. Beremo, da so se učenci Jezusu poklonili do tal, nekateri pa so dvomili. In ta dvom učenci zvesto ohranjamo. Kakšen dvom? Da je...