Od Marije so se učili vitezi in srednjeveški menihi, marsikaj pa lahko pove tudi sodobnemu moškemu, je v intervjuju z jezuitom Wacławom Oszajcem povedal izvedenec za srednji vek dominikanec Paweł Krupa. Objavljamo povzetek pogovora, ki je bil objavljen v poljski reviji W drodze.

Dominikanec Paweł Krupa. FOTO: Zajem zaslona/Youtube

V cerkev na konju

Pred nekaj sto leti – v srednjem veku – je Marija moške v duhovnem smislu učila tega, kar so jih v vsakdanjem življenju učile ženske: pretanjenosti, olike in spoštovanja, nekdanjo vlogo Marije opiše Krupa. »Ali veste, da so nekateri plemiči v cerkev smeli prijahati na konju? Predstavljajte si ta prizor: plemič prijaha pred oltar in tam ga sprejme rahločuten, prodoren in nežen pogled Božje matere. Kot svež piš nežnosti v surovem svetu bojevnikov.« Cerkev je v tistih časih sama zase najpogosteje uporabljala izraz Ecclesia Militans – vojskujoča se Cerkev – proti grehu, heretikom, saracenom. »Prav Marijina naravnanost je omehčala to trdo skupnost, ki so jo vodili oboroženi moški.«

Pobožnost do Marije so gojili tudi menihi in tudi oni so bili kot vsi drugi moški v srednjem veku vzgojeni v viteškem etosu. Ta je zahteval, da vsak moški časti dve ženski – mater in svojo ljubljeno gospo – ter jima ostane zvest. »Naša Gospa je izvrstno združila obe funkciji.« Po eni strani je kot mati vseh vernih vsakega spomnila na svojo lastno mater, po drugi strani pa je s svojo čisto, a ne brezčutno ženskostjo vstopila v življenje moškega, ki se je odločil, da bo živel le za Kristusa, pravi poljski dominikanec.

Dovolite, da slečem jakno?

Ali je tovrstna izobraževalna vloga Marije pristala na smetišču zgodovine? Vloga Marije kot učiteljice vitezov se je končala s smrtjo zadnjega viteza, o tem pove Krupa. Danes se fantje in moški ne vzgajajo več v viteštvu, kavalirstvu in spoštovanju do šibkih in zatiranih, tudi žensk. V šolah ne poučujejo več niti osnovnega bontona. »Neka gospa mi je pripovedovala, kaj se ji je zgodilo, ko je potovala z vlakom. Bilo je poleti, vroče, vlak je bil nabito poln. V nekem trenutku je edini moški v kupeju vprašal: 'Oprostite, ali mi dovolite, da si slečem jakno?' To je nanjo naredilo velik vtis. Drugi potniki so si zaradi vročine sezuli čevlje, ne da bi koga vprašali za dovoljenje, ta gospod pa sprašuje, ali lahko sleče jakno. Kot da ne bi bil iz tega časa! Drugi so verjetno otroci, večni fantki, ki ne ločujejo med svojimi čustvi in dejanji, ne razmišljajo razumsko ter jim manjka nadzora nad sabo in preudarnosti. Kar je v srcu, to je na mizi! Marija danes ne bo naučila tankočutnosti ali prefinjenosti moških, ki so bili od otroštva vzgajani v vati in ki zavračajo sleherne zahteve, red ali dolžnosti, ki bi jim lahko kratile osebno svobodo.«

Ženska ni več le inkubator

Marija je imela posebno poslanstvo – bila je Jezusova mati. Njeno materinstvo, k temu med drugim dodaja Krupa, pa je bilo za našo kulturo tudi vir kulturne revolucije. »V antiki so menili, da je pri spočetju novega življenja ženska le neke vrste inkubator, v katerega moški položi seme, torej nekaj, kar bo postalo človek.« On je bil aktiven, ona pasivna. V tej luči so bile oblikovane tudi njune družbene vloge. Glede na tovrstno pojmovanje je moški dal otroku tako telo kot tudi celotno človeškost.

V antiki so menili, da je pri spočetju novega življenja ženska le neke vrste inkubator, v katerega moški položi seme, torej nekaj, kar bo postalo človek.

V Jezusovem primeru se to ni moglo zgoditi, opozori Krupa, kajti Jezus ni imel zemeljskega očeta, telesnost mu je dala mati, ki je uresničila to, kar je bilo v zavesti tedanjih ljudi domena moških. »Ali si predstavljate, kakšna revolucija je to bila? V patriarhalni družbi se pojavi ženska, ki se na neprimerljiv način distancira od vseh moških na svetu. Hvala Bogu, da je Jezus vzel moško telo in nam pustil vsaj nekaj razlogov, da smo lahko ponosni nase!«

Jezusovo rojstvo je v tem kontekstu bolj ali manj pomenilo, da je na svetu vsaj ena ženska, ki je svojemu otroku dala to, kar mu je po takratnem gledanju običajno lahko dal le moški, izpostavi Krupa. »Neverjetno! Naenkrat se je v religiji, v kateri ni bilo nobene duhovnice, pojavila ženska, ki je bila med Jezusovimi učenci … in je Mati njega, ki ga imenujejo Učitelj in Gospod. Obenem pa nikakor ne skuša nadomestiti katerega od apostolov. Če ne bi bilo skrivnosti učlovečenja, ne bi bilo nikakršne enakopravnosti in dopolnjevanja. Zadostovali bi samo moški.«

Marija Pomagaj na Brezjah. FOTO: Jože Potrpin

»In stopnice so še vedno nepomite«

Kaj se lahko današnji moški naučimo od Marije? Najprej – tako Krupa – nas Marija uči, naj skrbimo za tisto, kar nam napolnjuje vsakdanjik. »Moški se izvrstno počutimo v svetu idej in abstrakcije. Smo briljantni strategi, imamo drzne vizije.« Ženske vidijo vsakdanje življenje in potrebe bližnjih. Na svatbi v Kani je Marija videla, da primanjkuje nečesa osnovnega. »Moji prijatelji so imeli zelo nadarjenega in pridnega sina. Pri dvanajstih, trinajstih letih je pisal pesmi na visoki ravni in v njih opisoval teme, ki jih pri tako mladem fantu nihče ne bi pričakoval. Z njegovim očetom sva večkrat poklepetala, pokazal mi je njegove pesmi in me spraševal, kaj mislim o njih. Enkrat sva razpravljala o fantovem talentu, ko je ta navdušeno bral v svojem kotičku. V tistem trenutku je skozi vrata stopila mama in rekla: 'In stopnice so še vedno nepomite – že tri dni prosim, pa nič.' Skoraj me je prešinila misel, ah, s kakšnimi banalnostmi se ukvarjajo gospodinje, ko sem nenadoma spoznal, da mati s temi besedami rešuje normalnost svojega sina, njegov stik s stvarnostjo. Njegovo pozornost obrača k preprostim stvarem iz okolja, na katere ob svojih visoko letečih idejah prav lahko pozabi. Marija nas uči tega. Moški to zelo potrebujemo.«

Je še kaj hrane v kuhinji?

Napačno je mnenje, da je moški precizen, odločen in praktičen, ženska pa krhka, zgubljena in omahljiva, našteva Krupa. »Moški so teoretiki, filozofi, kombinatoriki. Res je, da so na nekaterih področjih ženske fizično preprostejše. Pomislite, kako malo je filozofinj, kako malo žensk je v teoretičnih znanstvenih vedah. Kot da bi moški laže prodrl od konkretnega k abstraktnemu. In to je čudovito! Čudovito je, da nismo enaki in da niti ne stremimo k temu, lahko pa se česa naučimo drug od drugega.«

Zanimivi so tudi razlogi za razlike med spoloma, o katerih piše sv. Hildegardą iz Bingna, kot jo navaja Krupa: »Pravi, da je prvi razlog že v trenutku stvarjenja, saj je bil moški ustvarjen iz gline – iz nečesa, kar je težko in mrzlo …, ženska pa iz moškega rebra – iz živega, dinamičnega človeškega telesa.« Moški se v soočenju z mesom in materialnim počuti »zunaj«, ženska pa se v okolje vključuje povsem preprosto in naravno. »Ob pogledu na lačnega bi moški začel pisati o družbeni nepravičnosti ali sprožil vojno, ženska pa steče v kuhinjo in pogleda, ali je ostalo še kaj hrane od kosila.«

Marija lahko nam moškim pomaga, da prej odrastemo.

Marija ni le gledala v oblake

Ali nas posebni Marijin položaj vendarle ne oddaljuje od nje? Ne, če o Mariji povemo vso resnico in le resnico, se s tem ne strinja Krupa in nadaljuje: »Ne moremo mimo skrivnosti Marijinega materinstva ali brezmadežnega spočetja, a ne moremo zanikati, da je bila ena izmed nas.« Ni zgodovinski lik iz daljne preteklosti, ni mit ali prispodoba. Žal jo večkrat predstavljamo prav tako: kot junakinjo iz preteklosti ali kot univerzalen mit. V obeh primerih jo lahko občudujemo, težko pa jo kakorkoli posnemamo, opozori poljski dominikanec. »Imamo tako malo upodobitev, kako Marija pere Jezusove plenice. Če bi si njeno podobo ustvarili le na podlagi njenih upodobitev, bi si mislili, da je Marija večino svojega življenja preživela kleče ob jaslih in s pogledom, zazrtim v oblake.« Marija pa je bila običajna mama z vsemi tisočimi opravili vred. »In če se vrnemo k moškim – mislim, da bi jim demitologiziranje Marije pomagalo, da bi nanjo gledali kot na vodníco, in ne le kot na še en ženski ideal, ki je tako zelo lep, da je neresničen in v vsakem primeru oddaljen.«

Na tone potrpežljivosti

Kaj še manjka sodobnemu moškemu, česar bi se lahko naučil od Marije? »Tišina. Seveda se to nanaša tako na ženske kot na moške, a občutek imam, da so današnji moški postali zelo klepetavi. Opravljajo, godrnjajo, se bahajo, besedičijo, stresajo neumne šale. Včasih je to že nevzdržno! In Marija? Tiho je in razmišlja. Poskuša poiskati pomen v vsem vrvežu in direndaju okoli sebe. Ali, kot pravi latinski pregovor, si tacuisses (žal latinščine več ne učijo v šolah) – če bi molčal, bi te še vedno imeli za filozofa ...«

Marija nas uči tudi potrpežljivosti, še doda Krupa. »Ali ste opazili, kako pogosto in kako dolgo v življenju čakamo na različne stvari? Medtem pa svet pritiska na nas, ker sam hiti naprej. Mi, moški, potrebujemo potrpežljivost. Predvsem do sebe, do svojih šibkih točk, s katerimi se (še) vedno borimo. Lahko je dobiti eno bitko, dovolj je že malo poguma, toda za zmago v vojni potrebujemo na tone potrpežljivosti.«

Ko nas naloge presegajo

Marija torej moškega lahko nauči pretanjenosti in tankočutnosti, samoobvladovanja, tišine, potrpežljivosti in skrbi za vsakdanje življenje. V veri pa ga lahko nauči predvsem predanosti Bogu in ljudem, povzema Krupa. Takšne predanosti, ki včasih tudi joka in je pripravljena iti na križ. »Naj povem naravnost. Marija lahko nam moškim pomaga, da prej odrastemo.« Danes želijo moški čim dlje podaljševati obdobje brezskrbne mladosti in bežati pred odgovornostjo. »Bodite pozorni na to, da je Marijo morala krepko prestrašiti naloga, ki jo je po angelu prejela od Gospoda. In vendar jo je sprejela. Odraslo. Sprejela je svoje poslanstvo. Tovrstna naravnanost je v današnji pootročeni Evropi vredna zlata. To je resničen izziv za nas moške. Nič hudega, če nam ga pokaže ženska. Kajti uči nas zelo moške lastnosti, po kateri ženske okoli nas zelo hrepenijo – odgovornosti.«

Kako naj to zmoremo? Krupa navaja pravoslavnega pisca Janeza Damščana, ki je v svojem spisu De fide zapisal, da je bila Marija očiščena vsakega madeža, da bi postala Kristusova mati. Marija ne bi bila sposobna sprejeti božanskosti Besede, če ne bi prejela tovrstne milosti. »Ni skrinjica za denar, v katero bi po naključju padel zlatnik, kajti tisto, kar naj bi prejela, jo je nepredstavljivo presegalo. In vendar se je zgodilo.«

Če vas je Bog postavil pred težko nalogo ali če ste se v Njegovem imenu lotili nečesa, za kar se zdi, da vas trenutno presega – zaupajte!

Zato tudi mi v svojih nalogah nismo sami, poudari Krupa. Številni moški so prepričani, da naloge, ki so jim bile naložene ali so se zanje odločili sami, v nekem trenutku presežejo njihove moči in radi bi se umaknili. V moškem srcu so pogosto takšne misli in občutki, a ne spregovorijo o njih. »Svojim bratom želim reči: ne bojte se! Poglejte Marijo. Če vas je Bog postavil pred težko nalogo ali če ste se v Njegovem imenu lotili nečesa, za kar se zdi, da vas trenutno presega – zaupajte! Mariji je dal moč, da je sprejela božansko in postala resnična mati Boga. Dal vam bo moč, da boste prevzeli naloge, ki so pred vami. Ne bo vas zapustil. On bo deloval v vas. Vse to uči nas – včasih utrujene, včasih prestrašene moške – ta izjemna žena iz Nazareta.«