Ljudje na smrtni postelji pogosto resnično obžalujejo, da so »mnogo dobrega opustili in slabega storili«. Španski duhovnik, oče Nelson, je zapisal nekaj misli, ki jih je slišal ob spremljanju umirajočih.

Vsa ta obžalovanja so nam vsem dobro poznana, seznam pa si zasluži, da ga imamo vedno pred očmi, za blagor naših duš, src in tudi razuma! Seznam morda lahko celo uporabimo za izpraševanje vesti, ali pa nam je v pomoč pri molitvi, ko prosimo za milost, da bi živeli na način, ki bi nam morda kdaj kasneje v življenju vsa ta obžalovanja preprečil.


1 Žal mi je za vsakokrat, ko sem bil slab zgled, ljudje pa so mi pri mojem početju sledili.

2 Žal mi je za brezbrižnost do vseh, ki so kdaj trpeli.

3 Žal mi je, da nisem dovolj pogosto pohvalil in spodbujal ljudi, ki so to v tistem trenutku potrebovali, in da jim nisem izrekel priznanja za njihovo delo.

4 Žal mi je, da sem svoje uspehe pripisoval svojim sposobnostim, za neuspehe pa krivil neprimerne okoliščine.

5 Žal mi je, da mi ni uspelo upoštevati nedolžnosti določenih oseb ali pa da sem razbil njihove sanje.

6 Žal mi je za vsakokrat, ko sem zapravljal denar za stvari, ki jih nisem potreboval in jih nisem nikoli uporabljal.

7 Žal mi je za vsakokrat, ko sem si vzel preveč časa in se nisem dovolj potrudil za odpuščanje bližnjemu.

8 Žal mi je za vsakokrat, ko sem izkoristil nekoga, ki me je imel rad, da sem okoristil samega sebe.

9 Žal mi je za vsakokrat, ko nisem pravočasno dovolj dobro usmerjal ljudi, ki so to od mene pričakovali, dokler ni bilo prepozno.

10 Žal mi je za vsakokrat, ko nisem obiskal ljudi in nisem preživljal časa z njimi, ker so se mi zdeli nezanimivi, neizobraženi in »neuporabni«.

11 Žal mi je za vsakokrat, ko sem bežal stran od križa.

12 Žal mi je za vsakokrat, ko sem se preveč dobrikal in bil preveč uslužen, čeprav sem vedel, da to ni prav.

13 Žal mi je, ker sem se prepogosto pritoževal in premalokrat zahvaljeval.

14 Žal mi je za vse trmaste, vulgarne in nevljudne besede, ki so prišle iz mojih ust.

15 Žal mi je za vsakokrat, ko sem sodeloval v pogovoru, v katerem so se norčevali iz Boga, vere ali Cerkve.

16 Žal mi je za vsak trenutek, ki sem ga zapravil za nepomembne stvari brez vsebine … ti trenutki človeku niso nikoli povrnjeni.

17 Žal mi je za vse obljube, ki jih nisem izpolnil.

18 Žal mi je za vsakokrat, ko bi lahko in bi moral moliti več, predvsem pa z večjo ljubeznijo.

19 Žal mi je, ker me Jezusova osamljenost v tabernaklju neizmerno boli.

20 Žal mi je za vsakokrat, ko sem koga na kakršen koli način ranil ali prizadel.

21 Žal mi je za vsakokrat, ko nisem premogel dovolj ljubezni. Dosti bolj bi moral ljubiti Boga in bližnjega.

Vir: www.aleteia.org
Foto: splet / Wikipedia