V Kafarnáumu je Jezus v soboto šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje. (Mr 1,21–28)

FOTO: Pexels.


Precej sumničavo se mi je privzdignila obrv, ko sem oni dan bral o tem, kako so na Twitterju ukinili Trumpov račun, za vedno, baje. Pa ne, da bi z njim in njegovimi idejami simpatiziral, še zdaleč ne, a me je to spomnilo na podoben dogodek, ko je Facebook recimo lepega dne ukinil profil Družine ali ko je taisti spletni magnat onemogočil duhovnikom po spletu prenašati maše.

Ne samo, da je v nevarnosti tako cenjena »svoboda govora«, hudo je, da se je nekdo, beri: nek človek, ki si misli, da ima oblast, postavil za razsodnika, kaj je za svet dobro in kaj ne – in to čisto po svojem okusu. Ki je morda čisto pravi okus, le da ni on tisti, ki ima oblast povedati, kaj je dobro in kaj je slabo.

Stopiti v shodnico

Jezusov način je nekoliko drugačen. On v soboto, na sveti dan, stopi v shodnico (sinagogo) in uči, tako da strmijo nad njegovo besedo, polna oblasti je (Mr 1,22), še bolje rečeno, polna moči.

Zanimivo pa je, da se v shodnici, v svetem prostoru, pojavi tudi nečisti, zli duh, ki ravno tako uči in govori, »vpije z močnim glasom«, »trese« nekega človeka (Mr 1,26), morda zato, da bi ravno tako kot Jezus pokazal svojo moč in oblast, vendar v nasprotni smeri, ne strinja se z Jezusom.

Potem, ko zli duh pove svoje, mu Jezus zapove, naj umolkne – in po odhodu hudega duha res vse utihne. Tudi Jezus. Nastopi tišina, tišina premišljevanja, nujna za sveti prostor in sveti čas. Tišina tehtanja in odločevanja. Tišina molitve. Evangelist bi rekel, tišina čudenja (Mr 1,27), kar je isto.

V njej stopijo na sceno ljudje, ki so bili priča temu. Jezus je povedal svoje, hudi duh tudi, potem pa so tukaj ljudje, da se odločijo, kdo ima prav, drugače rečeno, komu želijo verjeti in komu slediti. Soglasni so. Ponovijo isto, kar so rekli že na začetku: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni« (Mr 1,27).

Pred njihovimi očmi se je odvrtel boj med dobrim in zlim, videli so, kaj je počel Jezusov in kaj hudičev nauk, potem pa so se odločili. Saj se v tišini, ko mu noben glas ne dopoveduje, kaj naj, saj se v svetem prostoru in času premišljevanja vsak človek vendar zna dobro odločiti, ve, kaj je prav in kaj je narobe, od vekomaj, saj vemo, v globini res vemo, kaj je prav. Zaradi Božjega glasu v nas.

Bog loči dobro in slabo

Samo Bog lahko pove, kaj je prav in kaj ne, kaj je zlo in kaj dobro, človek tega ne more razumeti, dokler ga obdaja hrup tega sveta, dokler ga motijo čustva, zamere, izkušnje, prigovarjanja z ene ali druge strani, reklame, novice in še vse ostalo, kar je tako zelo človeškega.

V nas pa leži shodnica, sveti prostor, v katerem se odvija isto, kar se je pred očmi tistih Kafarnáumčanov, naša vest je to, v njej se v tišini soočamo z dobrim in zlim, v njej rohni hudobec in v njej ga pred našimi očmi Bog premaguje. In potem sprašuje: »Komu hočete služiti?« (Joz 24,15).


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (05/2021).