Delo je bilo zelo zanimivo in ustvarjalno; v glavnem z računalnikom (bil sem v eni prvih generacij prehajanja v digitalno tehnologijo, v sredini osemdesetih let). Delavnik je minil, kot bi trenil. Pa vendar, ko sem si predstavljal, da bi to počel vse življenje, nisem bil miren v srcu. Še posebej ob podobi, da bi toliko presedel pred računalnikom, sem čutil v sebi, kako mi manjka stika s človekom. Odločil sem se zapustiti to ter se podati v novost, kjer bo več neposrednega dotikanja človeškega življenja. Spominjam se besed sodelavca: »Ali se ti ne zdi škoda vreči proč, kar si v teh letih dosegel in zgradil?« Dejansko je bilo treba nekaj »prodati«, da sem lahko stopil v novo – kot govori Jezusova prilika o nebeškem kraljestvu.

Celota življenja

Ko gre za službo, je to nekaj (je pa res, da v službi preživimo kar velik del življenja); ko pa gre za celoto življenja, je vse skupaj mnogo bolj odločilno.

Nekateri ljudje se ženejo za materialnimi dobrinami, ime...