Evropa je razklana, a ne po politični sredini, temveč po sredini, kjer teče črta biti. To črto označuje ruski filozof Solovjov kot črto združitve moškega in ženske v spolni ljubezni. To pomeni brezpogojno priznanje drugega in prehajanje drug v drugega, da postaneta eno telo, čeprav med njima ostaja temeljna biološka razlika. Spolna ljubezen je minljiva, saj ni združljiva z zahtevnostjo skupnega življenja, vendar pa zmanjšuje breme sebičnosti. Smisel spolne ljubezni je otrok. V svojem telesu nosi del njunega telesa, prav tako njune gene, krvno skupino, obrazne poteze in njuno medsebojno ljubezen. Zato je zveza med možem in ženo po Božji milosti nerazdružljiva. Otrok ne raste iz ljubezni vsakega od staršev, temveč iz njune medsebojne ljubezni. Razklana zakonska zveza pretrga žarek smisla, ki ga otrok poklanja staršem, in zariše črto razklanosti v njegovi duši. Otrok podvomi v smisel lastnega življenja, saj ga nima več komu poklanjati. Izraža lahko samo še bolj ali manj prikrit življenjski cinizem. Človekov ego se je strgal z verige.

Evropski postmoderni svet ni pokazal nikakršnega sočutja z otroki ločenih staršev, ker imajo starši zagotovljeno pravico do ločitve. Da bi sekularni svet potolažil svojo ranjeno vest, si je izmislil impotentne človekove pravice z nabuhlim moraliziranjem. Božje zakone, ki so že zdavnaj uredili vse medčloveške odnose ne glede na raso, spol in vero, pa so skupaj s splavljenimi otroki in Hipokratovo prisego zavrgli med neuporabne odpadke. V Konvenciji o otrokovih pravicah je zapisano, da starši niso lastniki svojih otrok. Morda je ta čudni zapis nastal zaradi barantanja očeta in matere na sodiščih, kjer oba brez sramu vlečeta otroka vsak na svojo stran. Če otrok ni last svojih staršev, pomeni, da je neodvisen in lahko sam odloča o svoji usodi. Če bi bilo tako, bi morali otroci podati soglasje k ločitvi očeta in matere. Toda ker ta pravica ni nikjer zapisana, so ločitveni postopki na sodišču podobni tožarjenju med dvema sosedoma zaradi veje drevesa, ki visi čez mejo na sosedovo parcelo.

Med otrokovimi pravicami bomo zaman iskali pravico do rojstva, zato pa je pravica do splava bombastično napihnjena čez vsako mero dobrega okusa. V čem je potem razlika med postmoderno kulturo in žrtvovanjem otrok poganskim bogovom? Tudi če se nekomu zdi ta primerjava neprimerna in pretirana, je še vedno umestna. Po vsem svetu je po dostopnih podatkih letno zavrženih za en srednje velik narod nerojenih otrok. V seštevku vseh tragičnih družinskih usod ločenih staršev in odrinjenih ter zavrženih otrok dobimo neizmerljivo breme zahodne civilizacije. Tega bremena se ne moremo znebiti s političnim, ideološkim ali verskim aktivizmom »za ali proti«. Nenavadna izreka »starši niso lastniki svojih otrok« je nesmiselna. Starše in otroke ne veže lastnina, temveč ljubezen. Vprašanje je le, ali je otrok vreden ljubezni in ga zaščitimo ali je nekaj drugega vredno več in ga zavržemo.