Nedolgo tega sem na televiziji slišal tole: »Poglej, ta ima verižico s križcem. Nisem vedel, da je vraževeren?« In drugo: V neki družbi reče slovenski razumnik tole: »Jaz sicer ne hodim v cerkev, če pa že grem, grem gledat malike in nič drugega!« Ali lahko prosim pojasnite (našim »kulturotvornikom«), kaj je vraževerje, kaj malikovanje in kaj prava vera?


FOTO: Pexels.


Odgovarja: Metod Pirih, upokojeni koprski škof

Križ je za nas kristjane sveto znamenje, ker je na križu Kristus izvršil delo odrešenja. Označiti nekoga, ki nosi križec, in teh je veliko, za vraževernega, je ponižanje in žalitev. Tako govorjenje je pri nas prepovedano.

Vraževerje (praznoverje) je verovanje, da lahko stvari ali dejanja na razumsko nedoumljiv način vplivajo na usodo. Primeri vraževerja: črna mačka, ki ti prekriža pot, pomeni, da te čaka nesreča. 13 je nesrečna številka. Praznoverju lahko zapadejo tako brezverni kot verni ljudje.

Kdor iz prepričanja nosi križec, izpoveduje vero v Jezusa Kristusa, našega Gospoda in Odrešenika. Prav v postnem času ob pobožnosti križevega pota vzklikamo: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.«

Na veliki petek in na praznik povišanja svetega Križa pa izgovarjamo še daljši vzklik: »Tvoj križ, Gospod, slavimo in tvoje sveto vstajenje hvalimo in poveličujemo, kajti po križu je prišlo veselje na ves svet.«

Težko si predstavljam kulturnega in izobraženega človeka, ki bi rekel, da ne hodi v cerkev, razen če gre, da gleda malike. Ni jasno, katere ali kakšne malike gleda v cerkvi. Kipi svetnikov niso maliki. Kristjani, navzoči v cerkvi pri bogoslužju, so žive osebe, so »tempelj in svetišče živega Boga«, ne pa maliki.

Sveto pismo pogosto opozarja, naj ljudje ne častijo malikov iz zlata in srebra, dela človeških rok. Malikovanje je v tem, da človek izkazuje spoštovanje in čast kakemu ustvarjenemu bitju namesto Bogu. Malikovanje je sprevrženost človekovega prirojenega verskega čuta. Številni mučenci so rajši umrli, kakor da bi častili malike (prim. KKC 2112–2114).

Da ne bomo zapadli tem modernim »zasvojenostim«, je naša velika skrb ohranitev in poglobitev prave vere. »Vera je osebnostna privrženost celotnega človeka Bogu, ki se razodeva. Vera vključuje pritrditev razuma in volje razodetju, v katerem je Bog s svojimi dejanji in besedami razkril sam sebe« (KKC 176).

Med našimi prednostnimi nalogami je, da bi svojo vero postavili na trden temelj, to je na skalo, ki zdrži v vseh preizkušnjah. To imenujemo osebno vero. Osebno verujemo tedaj, ko ne verujemo samo zaradi tega, ker so veri in Cerkvi pripadali naši starši in sorodniki, ampak smo do prepričanja, kdo je Jezus Kristus, prišli tudi sami, ker smo se za to osebno potrudili.

Sv. Avguštin pravi, da se verniki krepijo z vero. To pomeni, da naša vera raste in se krepi skozi verovanje in izpovedovanje vere v vsakdanjem življenju.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki Družine (11/2021).