Organizatorji festivala, ki bo mlade že 43. zbral okoli stiške opatije, so kot osrednji svetopisemski odlomek izbrali besede preroka Jeremija, namenjene v Babilon izgnanim Izraelcem (Jer 29,11-14). »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje,« beremo.

Osrednji svetopisemski odlomek letošnje Stične mladih med drugim govori o Božji obljubi, da bo ljudem dal upanje in prihodnost. Zakaj se vam to zdi pomembno poudariti mladim, kaj to zanje pomeni danes?

Ja, res gre za zanimiv košček Besede, precej znan. Ampak ustvarjalci Stične mladih vsako leto izbiramo besedila tudi z željo, da bi mladi prebirali Božjo besedo, poznali tudi kontekste in ozadja izbranih odlomkov. Gre za enega najbolj optimističnih Jeremijevih nagovorov sicer obupanemu ljudstvu v izgnanstvu.

Br. Luka Modic. FOTO: Osebni arhiv

Prepoznavamo, da smo se danes katoličani znašli v nekakšnem izgnanstvu, v tem svetu, ki je na praktično vsakem koraku nasproten vrednotam, ki jih želimo živeti, da se mnogo mladih na poti zgubi ali samo prepusti toku neke praznine ali obupa, češ pretežko je ali saj je itak brez veze – vsi so isti, namesto da bi imeli v sebi ta Jeremijev ogenj (prim. Jer 20,9) in bili luč in sol med svojimi vrstniki. Zato smo izbrali pravzaprav najsvetlejšo točko celotnega Jeremijevega sporočila, ki vsemu trpljenju in obupu daje popolnoma drug pomen: mi smo na tem svetu, med tem folkom, da osvetlimo smisel. Moje življenje ima smisel, ko je za drugega!

Mnogim je težko vztrajati v veri, ko spremljajo toliko slabega, kar se dogaja na svetu. Kako naj si na vse to odgovorijo v luči vere? Že psalmisti so Boga spraševali, zakaj. Zakaj On (to dopušča), Zakaj On (še vseeno je edina smiselna Pot)?

Jaz pa mislim, da se dogaja na svetu več dobrega kot slabega, da se med mnogimi stiskami in problemi zgodi še več mikro in mega čudežev. Vprašanje je, s čim se hranim. V dobro je pač težje verjeti in ne nasiti takoj. Lansko vprašanje na Stični mladih je preko spoznanja sebe v resnici odgovarjalo na vprašanje: »Kdo je On?« Če smo dobro odgovorili, je odgovor na letošnje pravzaprav logičen: ker ni drugega (prim. Jn 15,5); ker se brez Njega to življenje konča na britofu.

Osrednji svetopisemski odlomek je letos iz Jeremijeve prerokbe. FOTO: Tatjana Splichal

Kristjane, ki v sebi nosijo upanje in veselje, marsikdo označi za lahkoverneže, ki si zatiskajo oči pred resničnostjo, zanikajo bolečino. Verjetno je to res lahko past, a potem gre za površinsko upanje, površinsko veselje … Kako do tistega pravega, pristnega veselja in upanja, ki se ne zlomi kar tako, do drže, ki v zaupanju sprejema vso resničnost tega sveta, pa vendar ne obupuje?

Morda je pa ravno v tem problem, da mislimo, da moramo sprejemati vso resničnost tega sveta, in nas posrka vase. Kako je že tista: »Kristjan 21. stoletja bo mistik ali pa ga sploh ne bo,« nekaj takega. Ja, treba je iti bolj na globoko. Ne samo upanje, letos smo hoteli z ustvarjalci Stične mladih poudariti predvsem vero. Vero, ki presega zgolj znanstvene, empirično merljive dokaze, jih pravzaprav ne potrebuje. Mi smo rojeni v tak svet, ki nenehno išče slednje, in tudi vero poskušamo večkrat zagovarjati na tak način; ampak glej, kolikokrat se strinjamo z vsemi možnimi pogoji, ki jih niti ne prebereš niti ne poznaš, ampak misliš, da veš, pa zaupaš!

Mi zaupamo … komu vsemu! Brez pomisleka. Boga, ki je že vse dal za nas, se pa bojimo in smo sumničavi do njegovih predlogov.

Pa če bi imeli vsaj 10 % toliko zaupanja do Cerkve, ki nam pa predlaga pot z 2000-letno garancijo za nebesa, bi se naše življenje takoj za trikrat obrnilo na boljše! Kako do tega veselja in upanja? Zaupaj! Zaupaj, da je Oče res dal svojega Sina! Da je odrešenje že dopolnjeno! Da si res vreden! Da je edino, kar je meni storiti, na koncu zgolj to, da sprejmem, podpišem. So pa terms and conditions, seveda! Ampak mi ti jih vsaj preberemo. Fora je, da mi zaupamo … komu vsemu! Brez pomisleka. Boga, ki je že vse dal za nas, se pa bojimo in smo sumničavi do njegovih predlogov. To mi je noro nerazumljivo.

Papež Frančišek mladim piše, da so oni »veselo upanje Cerkve in človeštva«. Se lahko strinjamo z njim? Poleg tega jih vabi, naj postanejo »sejalci upanja v življenja vaših prijateljev in vseh, ki vas obdajajo«. Kako to razumeti in udejanjiti?

Lahko se strinjamo z njim, seveda. Nič neresničnega ni povedal. Lahko s(m)o sejalci upanja, vendar to upanje mora nekje zrasti. Sodelavci pri Katoliški mladini vedno iščemo poti, ki vodijo h Kristusu, in mladim želimo pomagati stopati nanje in po njih. Stična mladih je križišče vseh teh poti. Ta zgodba izgnanstva se konča tako, da se na koncu, po mnogih letih tihe zvestobe izvoljenega ljudstva, babilonski kralj spreobrne in ljudstvo odpusti in so ti izgnanci potem obnovitelji Izraela! Evo, mi računamo na mlade izgnance, ki bodo prišli v soboto v Stično iskat sebi enake, da bodo za naslednjo generacijo sejalci veselja in upanja.