Ta uradni obisk prvega predsednika Republike Slovenije pri papežu in Svetem sedežu v Rimu za slovensko državo – in tudi Cerkev na Slovenskem – »zgodovinskega in tudi simbolnega pomena«, kot je za Družino poročal dr. Janez Gril. Ker je bil to sploh prvi uradni obisk neke tuje države na najvišji ravni, je bilo toliko bolj pomembno, da je bil to prav Vatikan in vrhovno vodstvo Katoliške cerkve. S tem obiskom so bile, kot je zapisal dr. Gril, »potrjene tisočletne vezi slovenskega naroda s središčem krščanstva. Istočasno pa so bile na simboli ravni dokončno odpravljene vse nasilne oblike razkristjanjevanja, ki smo mu bili priče zadnjih 50 let.« Slovenska država je po besedah Družininega poročevalca po obisku Milana Kučana enakopravno stopila med druge evropske države z urejenimi odnosi med Katoliško cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi.

Slovensko delegacijo so poleg predsednika Kučana s soprogo sestavljali še takratni zunanji minister v Drnovškovi vladi Lojze Peterle s soprogo, slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu dr. Štefan Falež in svetnik v zunanjem ministrstvu Peter Toš.

Obisk pred 30 leti je potekal po ustaljenem protokolu vatikanske diplomacije. Slovensko delegacijo, poleg predsednika Kučana s soprogo so bili v njej še takratni zunanji minister v Drnovškovi vladi Lojze Peterle s soprogo, slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu dr. Štefan Falež in svetnik v zunanjem ministrstvu Peter Toš, je papež pričakal v sprejemni dvorani. Janez Pavel II. je slovenskega predsednika povabil v zasebni pogovor v svojo knjižnico. Po več kot polurnem pogovoru so se v knjižnici zbrali še ostali člani slovenske delegacije in začel se je javni del uradnega sprejema; njen osrednji del sta bila govora slovenskega predsednika in papeža.

FOTO: Bogomir Štefanič

Po natančno 30 letih si je vredno v spomin priklicati besede, ki jih je preko predsednika Janez Pavel II. namenil celotnemu slovenskemu narodu. V določenem delu so papeževe besede seveda odsev tistega časa, v veliki meri pa veljajo še danes – tudi kot opozorilo, da marsikaj odprtega v odnosih med Cerkvijo in slovensko državo, kar je takrat obetalo, da bo rešeno v vedrem in konstruktivnem dialogu, ostaja odprto še danes. V nadaljevanju objavljamo celoten govor Janeza Pavla II., kot ga je v slovenščini namenil takratnemu predsedniku Republike Slovenije in tako celotni slovenski naciji.

»Cerkev želi svobodo pri oznanjevanju«

Gospod predsednik!

1. Izražam Vam najprisrčnejšo dobrodošlico in se Vam zahvaljujem za vljudne besede, ki ste mi jih namenili.

Vašega današnjega obiska sem posebej vesel ne samo zato, ker je to prvi obisk predsednika svobodne in neodvisne države Slovenije pri Apostolskem sedežu, ampak tudi zato, ker izraža in potrjuje starodavne vezi vere, ki povezujejo večino slovenskega ljudstva s Katoliško cerkvijo.

Slovenski narod, dedič tisočletne nelahke zgodovine, danes živi čas velikih pričakovanj in upanj.

Slovenski narod, dedič tisočletne nelahke zgodovine, danes živi čas velikih pričakovanj in upanj. Čeprav je močno branil svojo lastno kulturno identiteto, je dolga leta ostal v senci večjih držav; nasprotno pa danes priteguje nase pozornost mednarodne skupnosti s svojo značilno politično in institucionalno podobo.

Slovenija brez dvoma ni prišla nepripravljena do tega zgodovinskega cilja. Če je izbrala nelahko pot popolne samostojnosti in se pri tem soočale z nemajhnimi problemi pravnega, družbenega in gospodarskega reda na notranji in mednarodni ravni, je to storila zato, ker ve, da more po tej novi poti zastaviti bogastvo zrele politične sposobnosti, skupaj z zavestjo o svoji kulturi, o svoji vernosti, o svoji umetnosti, o svojih tradicijah, skratka skupaj s tisto dediščino vrednot, ki neki narod oblikujejo še pred pravno in politično ureditvijo.

Gre za izbiro, ki jo Cerkev jemlje na znanje z dolžnim spoštovanjem. Narodne identitete predstavljajo same po sebi veliko bogastvo tudi – in morda še bolj – v svetu, kot je naš, ki je ob večji medsebojni bližini narodov poklican k vedno tesnejšemu sodelovanju.

Slovenija, kakršna se kaže iz svoje sedanje Ustave, ve, da je državna samostojnost pomembna, ne pa absolutna vrednota.

2. Slovenija, kakršna se kaže iz svoje sedanje Ustave, tudi ve, da je državna samostojnost pomembna, ne pa absolutna vrednota. V pretekli in nedavni zgodovini pa vse do današnjih dni se je domoljubje premnogokrat izrodilo v zaprte in napadalne nacionalizme, prinašalce solza in krvi.

To je torej odločilen izziv zgodovinskega trenutka, ki ga živi človeštvo. Da ne bi ponavljali napak, ki so v preteklosti boleče oteževale evropsko in svetovno zgodovino, je treba močno poudariti, da so ljudje z njihovim neodtujljivim dostojanstvom še pred narodnimi interesi in da je nad posebne tradicije posameznih človeških skupin postavljena vesoljna skupnost, ki jo je treba graditi v pravičnosti, solidarnosti in miru. »Vsaka skupnost, ki jo se mora ozirati na potrebe in upravičene težnje drugih skupnosti ter celo na skupno blaginjo človeške družine« (CS 26). Če se na to pozablja ali če se oddaljuje od tega gledanja na človeško zgodovino, se tvega, da bo znova prišlo do nevarnih scenarijev bratomorne vojne, kot so tisti, ki sejejo smrt v balkanskih predelih in drugih delih sveta.

Politična podoba Slovenije je podoba pravne in socialne države.

Gospod predsednik! Rad bi povedal, da cenim izbire, ki so bile značilne za politiko Slovenije pri njenem začetku kot neodvisne države. Odločno je stopila na pot miru in mednarodnega sodelovanja. Njena politična podoba je podoba pravne in socialne države (prim. 2. člen Ustave). Program, ki si ga je zastavila, je izgradnja take družbe, v kateri bodo spoštovane človekove pravice in bodo zagotovljene temeljne svoboščine, v kateri ne bo nikomur manjkalo to, kar je potrebno za dostojanstveno življenje, v kateri bodo varovane in cenjene narodne manjšine in v kateri bo vsakomur dano doprinesti lasten prispevek k skladnemu razvoju dežele, v demokratičnem in mirnem prizadevanju.

FOTO: Bogomir Štefanič

3. Vendar pa, kot kaže izkušnja, uresničenje še tako dobro sestavljenega načrta ni brez težav in ovir. Od vseh se torej zahtevata dobra volja in smisel za skupno dobro; posebej se zahteva skladno stekanje kulturnih in družbenih sil dežele, ki se morajo čutiti poklicane dati dejaven doprinos k izgradnji nove državne stvarnosti, čeprav v spoštovanju lastne izvirnosti.

Cerkev je pripravljena izpolniti svojo vlogo. Njena pripravljenost sledi usmerjenosti, ki jo je pred tridesetimi leti začrtal drugi vatikanski cerkveni zbor v konstituciji Veselje in upanje, ki njeno vlogo v družbi označuje takole: »Posebno poslanstvo, ki ga je Kristus zaupal svoji Cerkvi, sicer ni političnega, gospodarskega ali družbenega reda: cilj, katerega ji je določil, spada namreč v verski red. Toda prav iz tega verskega poslanstva samega pritekajo naloge, luč in moči, ki morejo pomagati k temu, da se človeška družba gradi in utrjuje v skladu z božjo postavo« (CS 42).

Slovenija, ki je v svoji Ustavi uzakonila ločitev med državo in verskimi skupnostmi, ve, da lahko računa na dejavno sodelovanje katoliške skupnosti, ki ne zahteva zase nobenih privilegijev in se noče vmešavati v področja, za katere ni pristojna.

Slovenija, ki je v svoji Ustavi uzakonila ločitev med državo in verskimi skupnostmi (prim. 7. člen), ve, da lahko računa na dejavno sodelovanje katoliške skupnosti, ki ne zahteva zase nobenih privilegijev in se noče vmešavati v področja, za katere ni pristojna. Ko se Cerkev v mejah družbene ureditve, ki je v veljavi, poslužuje s pravnomočnimi dogovori uzakonjenih možnosti, ne išče drugega, kakor le svobodo pri oznanjevanju evangelija. Prostor, ki ga zahteva zase, ni prostor oblasti, ampak služenja, kajti njen cilj je pomagati ljudem do srečanja z Bogom. Ona družinam kaže skrivnost edinosti, mladim pa globok smisel življenja; blizu je bolnikom in gre naproti ubogim; hoče vzgajati za mir in prežeti s tem duhom vse izraze življenja naroda; hoče dati razumeti, da je nujno potrebna solidarnost in da je vsako človeško življenje sveto.

Gospod predsednik! To je svojevrsten doprinos, ki ga Cerkev želi dati deželi, katere najvišji predstavnik ste Vi. Cerkev nima nobenih političnih ambicij, ampak usmerja svoje prizadevanja za evangelizacijo ter uporabo njej lastnih pastoralnih struktur v skupno dobro vseh prebivalcev. Med temi strukturami bi rad posebej omenil kulturne in vzgojne ustanove, najprej pa zaslužno Teološko fakulteto v Ljubljani.

Naj Slovenija tudi po moralnem doprinosu krščanske skupnosti premosti neizogibne težave sedanjega »preporoda« in dosega vedno višje cilje pristne demokracije in omike.

4. Ko se Vam ob koncu zahvaljujem za Vaš obisk, želim, naj bi se v odnosih med Cerkvijo in državo Slovenijo še bolj utrdila perspektiva vzajemnega spoštovanja in iskrenega sodelovanja, morebitne probleme pa naj bi reševali z vedrim in konstruktivnim dialogom.

Gospod predsednik! Prosim Vas, da posredujete te moje misli Vašemu narodu. Naj Slovenija tudi po moralnem doprinosu krščanske skupnosti premosti neizogibne težave sedanjega »preporoda« in dosega vedno višje cilje pristne demokracije in omike.

Na ves slovenski narod kličem božjo pomoč in varstvo deviške Božje Matere in mu zagotavljam svojo gorečo molitev za to, da bi bič vojne ostal daleč od Slovenije. Pridružujem se skupni prošnji verujočih h Gospodu, da bi kmalu prišlo do poštenega in pravičnega miru na vsem balkanskem ozemlju.

Te želje spremlja moj blagoslov.

V Vatikanu, 19. februarja 1993