Že dva tisoč let skozi zgodovino odmeva Pilatovo vprašanje, kaj je resnica. Hitro ga odpravimo kot cinika, zamahnemo z roko, takšni so pač politiki (ti pa so tako ali tako »vsi isti«). Za politiko se zdi, da nenehno trka ob resnico, jo skuša preobrniti, zanikati ali preprosto ignorirati.

To ne pomeni, da je po svoji naravi pokvarjena. V svoji najboljši obliki je skupno prizadevanje za preoblikovanje sveta na bolje. Toda, hvala Bogu, politično delovanje ne zajema celotnega človeškega bivanja, kot je zapisala Hannah Arendt: »Omejuje ga to, česar ljudje ne moremo spreminjati po svoji volji.« Pri vprašanju resnice trči ob svoje meje, se vanje zaganja, a kljub vsemu ne more spremeniti niti najmanjšega dejstva.

Zato potrebujemo preroke, ki kraljem govorijo resnico. Da pa bi to postali, se moramo najprej srečati s svojo resnico, s svojo mejo. Po klasični definiciji je resnica ujemanje stvari in uma. Ta predpostavlja neko zunanjo resničnost, a tudi našo zmožnost, da do n...