Prvo berilo: Bog je dal postavo po Mojzesu, 2 Mz 20,1–17; Ps 19;
drugo berilo: Oznanjamo Kristusa križanega – enim pohujšanje, drugim modrost, 1 Kor 1,22–25

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 2,13-25)

Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

Video razlaga za otroke

Bič Gospodov

Piše: Simon Potnik

Malo nazaj še ob Jordanu, polni Svetega Duha in navdušeni nad glasom iz nebes, po puščavi skušnjav kar na gori spremenjenja, zdaj pa že v svetem mestu, na tempeljski ploščadi, tik pred judovsko veliko nočjo. Geografsko in časovno v središču dogajanja. No, ne še čisto. Končno govorimo o obljubah, ki se še niso izpolnile. Smo v templju, ki ga zidajo človeške roke, ki ga tudi podirajo, in obhajamo praznik, ki govori o obljubi, ki se bo izpolnila: da bo prišel obljubljeni mesija.

Če se po daljšem času vračamo v domači kraj, kam gremo najprej? Gotovo domov, k staršem. Zato ni čudno, da Jezusa spet najdemo tam, kjer se je pred leti izgubil izpred oči staršev, tam, kjer je žel začudenje učiteljev … tam, kjer je bil ne samo kakor doma, ampak res z Očetom. Kar naredimo test. Ko pridemo na kakšno družabno srečanje in je tam velik prostor, v katerem je zbranih veliko znancev, sodelavcev, kolegov, h komu gremo, koga poiščemo, s kom se največ pogovarjamo? On je z Očetom zgodaj zjutraj in pozno zvečer, je z njim sredi skušnjav in v občestvu z apostoli. Tako tudi sedaj, ko se jezi. Ne moremo reči, da ni bil hud. Je bil jezen? Bi sicer prevrnil mize, naganjal prodajalce, prekupčevalce …? Mu je bilo potem žal, je imel slabo vest? Je tisti večer pri večerni molitvi zmolil kesanje?

Razdeljeno srce je raztreseno srce.

Kaj je motilo Jezusa?

Kaj se zgodi z računalnikom, ki ima odprtih preveč programov? Rečemo, da zmrzne. Podobno je z nami. Ne gre več. Nimamo moči, nimamo volje, sploh pa ne vemo več kam, kaj šele, zakaj. Vse te sposobnosti in znanja in imetja pa postajajo breme in celo ovira. Razdeljeno srce je raztreseno srce. Tako srce pozablja, da ni ustvarjeno za strah, temveč za ljubezen.

Je Jezusa motila gneča, kraval, nespodobno obnašanje, neprimerna obleka, so bili preglasni za zbrano molitev? Jasno je, da ne govori o lepem templju, ki je zgrajen iz mogočnih in okrašenih kamnov. Kaj nam koristijo tisočere kapele in premnoga svetišča, če ni več koga, ki bi Gospoda slavil. Verjetno je pohvalno, da se tako trudimo za lepoto in urejenost svetišč, toda tudi danes se uresničuje Jezusova beseda: kamen ne bo ostal na kamnu. Ko jim je to govoril, ga učenci niso razumeli in ga ne razumemo tudi mi. Jasno je postalo po vstajenju, še bolj v luči Svetega Duha.

Res da danes v naših svetiščih ni prodajalcev volov in ovc in golobov. So pa dostikrat mašne prireditve in koncertovanja in bodisi vzvišena ali mrtvo pravoverna liturgična opravila. Nisem prepričan, ali to, kar se dogaja, ni morda bič Gospodov, ko nas osvobaja vsega balasta in okvirov, da bi končno spet častili Boga v Očetovi hiši.