Pobudnik posveta je bil Sindikat obrti in podjetništva Slovenije (SOPS), ki, kot so zapisali v vabilu na posvet, »kot najstarejša organizacija delavcev gospodarstva v Republiki Sloveniji že 73 let soustvarja strokovne vsebine, ki prispevajo k strpnemu sobivanju v družbi in spodbujajo razreševanje konfliktov s pomočjo dialoga«.

Zdi se namreč, da družba lahko računa samo na toliko miru, sreče in blaginje, kolikor dostojanstva je pripravljena priznati svojim članom. (dr. Jože Trontelj)

Kaj je bil torej ključni namen posveta? Prireditelji so si za cilj postavili željo, da bi osvetlili različne vidike problematike preganjanja sovražnega govora in na drugi strani omejevanja svobode izražanja, ki vselej pomeni poseg v temeljne človekove pravice. Zavedajo se, da imajo demokraciji zavezane družbe obveznost krepiti družbene in državne mehanizme, ki bodo spodbujali strpen, a širok javni diskurz, preden bi se zatekli k uporabi represije in omejevanja temeljnih človekovih pravic. Posvet je bil zastavljen izrazito interdisciplinarno in je poleg pravnih vidikov, ki jim navadno posvečamo največ pozornosti, opozoril tudi na moralne in psihološke vidike omejevanja svobode govora.

Pomenljivo pa je posvet odprlo predavanje predstojnika katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Romana Globokarja o pomenu človekovega dostojanstva v slovenskem prostoru. Dostojanstvo vsakega posameznika je namreč temelj kulture dialoga in tisti temelj, na katerem počiva resnična svoboda izražanja. Če/ko odrekamo dostojanstvo določenim skupinam ljudi ali pa začnemo ljudi razvrščati po različnih stopnjah dostojanstva, odpiramo vrata za krhanje kulture dialoga in preraščanje svobode izražanja v kaj drugega.

Svoboda izražanja se na trgu idej odraža v pluralizmu mnenj, toleranci do drugače mislečih, v odprtosti duha do drugačnosti in tudi v izražanju kritičnosti.

Dr. Globokar sicer ni izrecno govoril o tem, saj je po uvodu, v katerem je opredelil pojem dostojanstva (in tudi nekatere različne poglede nanj), aktualno poanto svojega nastopa usmeril v ta čas eno osrednjih javnih razprav, ki se dotikajo človekovega dostojanstva in njegove (ne)dotakljivosti: v razpravo o uvajanju evtanazijske zakonodaje v slovenski prostor.

Ključno za pravilno tolmačenje samega koncepta človekovega dostojanstva je, da noben človek v nobenem primeru dostojanstva ne more izgubiti ali ga zapraviti. Človek ne more imeti več ali manj dostojanstva. Relativizacija ali stopenjsko pojmovanje dostojanstva nasprotuje temeljnemu pomenu samega pojma dostojanstvo, je bil v svojem nastopu jasen dr. Globokar. To je tudi podlaga, na kateri je bila zasnovana Splošna deklaracija človekovih pravic.

Zloraba kazenska prava za sankcioniranje legitimnega izražanja je ena najhujših oblik omejevanja.

V zgodovini in sedanjosti pa smo se srečevali z odmiki od takšnega razumevanja dostojanstva. Dr. Globokar je v svojem predavanju spomnil na to, da sta že pred več kot sto leti profesorja takrat novonastale ljubljanske univerze pravnik Metod Dolenc in nevropsihiater Alfred Šerko objavila članek z naslovom »Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno?« V članku sta se odzvala na študijo dveh nemških mislecev, pravnika Bindinga in psihiatra Hocheja, ki sta uvedla pojem »življenja, ki ga je nevredno živeti« (lebensunwertes Leben). Med življenja nevredne osebe sta nemška znanstvenika prištela tudi številne psihiatrične bolnike. Njuna študija je postala ideološka podlaga nacističnega evtanazijskega programa.

Slovenska misleca sta se, kot je dejal dr. Globokar, na takšno razmišljanje odzvala z zelo izostrenim etičnim čutom. Že leta 1921 sta slutila, kam lahko pripelje razlikovanje med človeka vrednim in človeka nevrednim življenjem, predvsem pa sta opozorila na dilemo, kdo bo razsodnik o tem, katero življenje je še vredno življenja.

Spoštovanje človekovega dostojanstva umirajoče osebe od nas zahteva, da mu lajšamo bolečine in smo ob njem ter skupaj z njim čakamo na smrt. (dr. Roman Globokar)

Zgodovina je pokazala, kako upravičeni so bili njuni pomisleki, zgodovina pa tudi kaže, da dileme glede razumevanja človekovega dostojanstva ostajajo razpravna stalnica: v Sloveniji v zadnjem času predvsem ob pobudi za uzakonitev pomoči pri samomoru oz. evtanaziji. Pobudniki zakona se namreč sklicujejo prav na človekovo dostojanstvo, a zastavlja se vprašanje, kako ga razumejo. Omejujejo ga namreč na zavest, svobodo in možnost razpolaganja s samim seboj. »Kaj pa dostojanstvo otroka, ki se še ne zaveda in ne more samostojno, zavestno in svobodno uveljavljati svojih idealov in prepričanj? Ali pa dostojanstvo nekoga, ki je v komi in čaka na operativen poseg? Kaj pa dostojanstvo osebe z demenco?« (se) je vprašal dr. Globokar.

Predlagatelji zakona govorijo tudi o »stopnji« dostojanstva, kot jo ob soočanju z lastnimi bolezenskimi, starostnimi in drugimi omejitvami doživlja vsak posameznik, kar znova predstavlja radikalen odmik: človekovo dostojanstvo namreč ne more biti nekaj relativnega, sicer izgubi svoj pomen. Dr. Globokar je zato glede poskusa uzakonitve evtanazije jasen: »Spoštovanje človekovega dostojanstva umirajoče osebe od nas zahteva, da mu lajšamo bolečine in smo ob njem ter skupaj z njim čakamo na smrt. Čeprav je to težko, pa nas taka drža ohranja znotraj paradigme spoštovanja nedotakljivosti človeškega življenja in nam onemogoča, da bi se podali na spolzka tla razlikovanja med človeka vrednim in človeka nevrednim življenjem. Preveč nevarno je, da bi relativizirali pojem človekovega dostojanstva in dopustili, da bi lahko vsakdo odločal o tem, koliko dostojanstva mu še pripada ali celo koliko dostojanstva pripada drugi osebi.«

Ključno za pravilno tolmačenje samega koncepta človekovega dostojanstva je, da noben človek v nobenem primeru dostojanstva ne more izgubiti ali ga zapraviti. (dr. Roman Globokar)

Ali bo torej tudi v slovenskem prostoru – kot že kje drugje – začela prevladovati t. i. utilitaristična »etika«, ki vse meri po nekakšni »kvaliteti« življenja, in bi dejansko pomenila konec etike in zdrs v golo pragmatičnost in presojanje po načelu koristnosti? Te nevarnosti se je zavedal tudi pokojni akademik dr. Jože Trontelj, dolgoletni predsednik državne komisije za medicinsko etiko in eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za bioetična vprašanja. Dr. Globokar je ob sklepu svojega predavanja v državnem svetu opozoril na Trontljevo stališče, ki je danes morda še bolj aktualno, kot je bilo pred desetletjem, ko ga je zapisal: »Zdravniki in ljudje v duhovnih poklicih se morda bolj kot kdo drug zavedamo, kako dragoceni člani človeške družbe so šibki, stari, bolni, invalidi. Ti so tisti, ki nas učijo lekcije o človeškem dostojanstvu. Ob tem, ko jim skušamo pomagati v njihovi telesni in duševni stiski, težko storimo zanje še kaj boljšega, kot da jim pomagamo ohraniti njihovo samospoštovanje. A s tem delamo nekaj pomembnega tudi zase in za vse druge. Zdi se namreč, da družba lahko računa samo na toliko miru, sreče in blaginje, kolikor dostojanstva je pripravljena priznati svojim članom.«

Ana Čermelj, generalna sekretarka Sindikata obrti in podjetništva Slovenije, soprirediteljica, povezovalka in tudi predavateljica na posvetu v Državnem svetu. FOTO: YouTube/zajem zaslona

Na posvetu, ki ga je uvodoma pozdravil in bil ves čas med njegovimi poslušalci predsednik državnega sveta Marko Lotrič, so sicer nastopili še Jerneja Turin iz urada varuha človekovih pravic (predstavila je kazenskopravni pregon sovražnega govora po 297. členu kazenskega zakonika in analizo tožilske prakse pregona kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti za obdobje 2008–2018), pravnik dr. Miha Šepec (govoril je o kazenskopravnih izzivih preganjanja in kaznovanja sovražnega govora v slovenskem prostoru), pravnica Ana Čermelj (prirediteljica in povezovalka dogodka iz Sindikata obrti in podjetništva Slovenije je predstavila sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice) ter dr. Barbara Horvat Rauter (sodelavka Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča je predstavila psihološke vidike sovražnega govora). Med predavatelji je bil sicer napovedan tudi ustavni sodnik dr. Rok Svetlič, ki se zaradi bolezni dogodka ni mogel udeležiti, vabilu pa se ni odzvala Nika Kovač, voditeljica vladnega strateškega sveta za bolj proti sovražnemu govoru.

Prireditelji so si za cilj postavili željo, da bi osvetlili različne vidike problematike preganjanja sovražnega govora in na drugi strani omejevanja svobode izražanja, ki vselej pomeni poseg v temeljne človekove pravice.

Posvet je voditeljica Ana Čermelj sklenila z nekaj skupnimi ugotovitvami predavateljev, ki bodo podlaga za nadaljnje razprave v državnem svetu. Te ugotovitve so:

Vsak človek ima v sebi absolutno vrednost. Spoštovanja dostojanstva človeškega bitja in človeškega življenja sta temelja naše civilizacije in osnova za vse ostale vrednote, pa tudi osnovni pogoj za mir in blagostanje v človeški družbi. Ko gre za človekove pravice, nas njihov cilj ne zanima, so namreč vrednote in cilj same po sebi.

Svoboda izražanja oblikuje identiteto posameznika, saj mora misleči človek imeti možnost, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim. To ohranja in spodbuja samospoštovanje zrele osebe in je zato nujna predpostavka za oblikovanje svobodne osebnosti, sposobne samostojnega in odgovornega odločanja. Svoboda izražanja se na trgu idej odraža v pluralizmu mnenj, toleranci do drugače mislečih, v odprtosti duha do drugačnosti in tudi v izražanju kritičnosti. 

Zavedanje, da so nam čustva in čustvena stanja vrojena, kar pomeni, da jih čutimo, doživljamo, živimo, in kakšna koli prepoved tega doživljanja ni učinkovita. Pri spoprijemanju s sovraštvom in sovražnim govorom si prizadevajmo za sprejemanje tako na ravni posameznika kot družbe, pri čemer je pomembno, da država in družba ustvarjata ugodno okolje za pravico do svobode izražanja in enakosti, da se izvajajo izobraževanja in nenehno ozavešča o pomenu sovražnega govora, njegovih posledicah, vplivih, kar predstavlja učinkovitejše načine spoprijemanja kot represija. Zagotavljati je treba prostor za pogovor o neprijetnih čustvih, o raziskovanju vzrokov, zakaj se počutimo ogroženi. Izvajalec sovražnega govora naj bo slišan, naj prejme zavedanje, da njegovo sovraštvo in druga neprijetna čustva, ki jih ob tem doživlja, slišimo in so pomembni, hkrati pa naj bo vselej jasno sporočilo, da trpinčenje drugih ni učinkovita pot za sproščanje lastnih frustracij. Žrtve sovražnega govora naj bodo s strani države zaščitene tako odnosno kot zakonsko.

Zloraba kazenska prava za sankcioniranje legitimnega izražanja je ena najhujših oblik omejevanja, saj pomeni poseg v človekovo osebnost in vodi v druge kršitve človekovih pravic.