V ljudskem izročilu sta bila veliki četrtek in petek v znamenju božjega groba.

Od kje izvira navada?

Jezusov grob je bil v Jeruzalemu. Severno od jeruzalemskega obzidja je grič Kalvarija, zahodno pa so se na vsako stran vrstili grobovi, ki so bili vsekani v živo skalo. Vsak je imel najprej odprto vežo, za njo pa sobico, kamor so položili mrliča. V njej je bila ob steni izklesana nekakšna klop, na katero so položili truplo. Pred nizko odprtino v skalni grob so zakotalili težko skalo, ki je zapirala vhod. Na tem mestu je kasneje stala cerkev, ki je bila porušena, a romarji, ki so v Jeruzalemu videli posnetek božjega groba, so zamisel prinesli v Evropo.

Zaradi »šare« Božje grobove prepovedali

V Sloveniji so Božje grobove začeli postavljati frančiškani v 16. stoletju, nadaljevali pa jezuiti, ki so začeli prirejati pred njim pobožnosti. V času baroka pa so vanj vnesli polno nepomembnih stvari. Iz božjega groba je nastalo po besedah škofa Hieronima navadno »nagrobno gledališče«: v njem so se vrtele lučke, vanj so namestili ribice, vodomete in še raznovrstno drugo »šaro«. Vse to je ljudi odvračalo od kipa mrtvega Jezusa v votlini, zato so v času cesarja Jožefa II. božji grob dovolili le še na Dunaju.

V Sloveniji je primer modernega božjega groba postavil Jože Plečnik v frančiškanski cerkvi v Kamniku. Narejen je iz kamna. Božji grobovi po naših cerkvah imajo pogosto naslikane angele, žene in vojake. Te je v preteklosti včasih zamenjala živa straža. Na Kobariškem so denimo božji grob stražili možje s čeladami na glavi in helebardami v rokah, v Idriji rudarji v uniformah, ponekod pa tudi gasilci.


Vir: Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/52DAE99AFFFD9D40C1256EFA003C830A?OpenDocument


Foto: arhiv Družine / T. S.